Vsega tega imamo dovolj!

Predsednik in nagovor

Danes sem prišel v državni zbor z namenom, da zavrnem pravno neutemeljene in moralno nesprejemljive obtožbe – to so bile v torek uvodne besede predsednika države Danila Türka, ko je dolgo analizo ustavne obtožbe pravzaprav obrnil v izjemen državniški nagovor naciji. Mogoče je reči, da je politična akcija SDS in SLS (ustavna obtožba) proti predsedniku države povsem spodletela in se obrnila v svoje nasprotje. Če je predsednik države poškodoval svoj ugled z odlikovanjem Tomažu Ertlu za operacijo Sever, ga je zanesljivo ubranil ta teden, ko je v parlamentu pokazal več kakor dostojno državniško držo. Sporočilo je bilo, da Slovenija kljub naraščajočemu političnemu kaosu vendarle ima politika z državniškimi dimenzijami. Izkoristil je tudi priložnost za precej nedvoumno oceno družbene higiene pri nas: »Vse bolj se utrjuje videz nekakšne 'tabloidne doline šentflorjanske'.« Morebiti, je dodal, je prišel čas za jasno besedo …

Trdno kot ustava

Nobenega dvoma ni, da je bil v torek v parlamentu grobo zlorabljen institut ustavne obtožbe zoper predsednika države. Pomembno pa ni predvsem to, da je predsednik ubranil čast svojega imena, temveč še bolj, da je ubranil dostojanstvo predsedniške funkcije in s tem države Slovenije. Definiral je tudi namere političnih napadalcev, ki se sicer razumejo kot nestorji in zaslužniki za nastanek samostojne slovenske države. Strnil jih je v tejle ugotovitvi: gre za politično manipulacijo, ki sodi med nečednosti, »tovrstne manipulacije pa so etično nesprejemljive«. Značilnosti te nespodobnosti, je povedal, se kažejo v treh etično nesprejemljivih vsebinah: prvič, v dvoličnosti; drugič, v ponavljanju neresnic (laži); in tretjič, v zaslugarstvu. Za dvoličnost ni treba iti daleč po dokaze, še posebej v primeru Ertl. Odlikovanec, ki je na ravni občine Jesenice užival podporo SDS in SLS, je bil istima strankama v enaki zadevi sporen in nesprejemljiv na državni ravni. Glede ponavljanja neresnic je predložil primer Hude jame pri Laškem, kjer so njegovim besedam (o drugorazredni temi) podtaknili pomen, ki ga ni imel v mislih. Pribil je še: »Če bo treba to neresnico zavračati, jo bom zavrnil tolikokrat, kolikokrat bo potrebno.« Glede zaslugarstva pa je povedal zgodbo o imenovanjih »zaslužnih osamosvojiteljev« na veleposlaniška mesta. Posebej donedavnega zunanjega ministra, ki si je »zapravil zaupanje z netočnimi informacijami, z zavajanjem predsednika republike med potekom postopka«. Predsednik je povedal to, kar mora biti v urejeni pravni državi aksiom: četudi so ljudje, ki so »veliko pripomogli k osamosvojitvi Slovenije«, to ne sme pomeniti, da zato mimo zakonskih določil uživajo poseben položaj, ki »jim omogoča pridobivanje veleposlaniških mest, ne glede na njihovo siceršnje problematično ravnanje«.

Ustavna obtožba se dogaja v času, ki je »politično pregret in poln obtoževanj«, je sklenil svoj nagovor. »Obtoževanja, ki postajajo prevladujoča metoda politične razprave in političnega boja, nevarno znižujejo že tako ne posebno visoko raven politične in splošne kulture pri nas. (...) Vse več je hujskanja in ustvarjanja histerije. (...) Vse manj je osnovne civilizirane zadržanosti in občutka za mero. Vse bolj se utrjuje videz nekakšne 'tabloidne doline šentflorjanske'. (...) Še več, razširila se je iluzija, da že obtoževanje samo po sebi zagotavlja nekakšno 'moralno premoč'. To je nevarna iluzija.« Potem je sledil vrhunec predsednikovega nagovora, ki si v aktualnem politično-tabloidnem trenutku zasluži posebno pozornost: »Morebiti pa je prišel čas, da vsi tisti, ki v resnici spoštujemo pravno državo in moralne vrednote, jasno povemo: Vsega tega imamo dovolj.«

Tabloidna dolina šentflorjanska?

Verjeti je, da je imel predsednik v mislih tudi, če ne predvsem dogajanja okrog ene največjih političnih (in moralnih) afer doslej, afero Baričevič in bulmastifi. Tudi v parlamentarni diskusiji so predlagatelji ustavne obtožbe med raznorodne argumente večkrat primešali to tematiko. Res je politično in tabloidno dogajanje okrog nje simptomatično. Pobudnik ustavne obtožbe predsednika Janez Janša, če se spomnimo, je v nedavnem spisu Boga ni. Vse je dovoljeno zapisal: »Cenzura je skoraj uspela. (...) Če ne bi bilo nekaterih manjših medijskih hiš in spletnih portalov, garažne afere ne bi bilo.« Janša je izrekel priznanje in pohvalo spletnemu portalu Požareport.si Bojana Požarja, ki je afero Baričevič razpihnil prek vseh meja osnovne človeške pietete. Sicer si drugorazredno novinarstvo ne bi zaslužilo pozornosti, če ne bi bil prav ta portal nazoren primer (politično) sistematizirane diskvalifikacije, ki najbolje ponazarja sindrom šentflorjanske tabloidne doline. V predzadnji Sobotni prilogi smo v članku Čigav labodji spev? postavili zlato pravilo slediti denarju in diskvalifikaciji. Temeljna teza je bila, da v Sloveniji ne obstaja niti en medij, ki sistematično diskvalificira, ne da bi imel političnega in posledično finančnega tutorstva. V primeru bulmastifov ni bil problem, da so prihajala na dan dejstva, temveč način in (ne)varovanje pietete oziroma integritete oseb. Problem rumenih in spletnih tabloidov je pač v tem, da ne delajo zgodb na podlagi raziskav, kot to počne resno novinarstvo, temveč da sloni na interesnih virih, ki ne sporočajo resnice o dogodkih, temveč dogodkom vsiljujejo interesno interpretacijo.

Arhitektura nadaljnjih političnih afer in sistematičnih medijskih diskvalifikacij je pokazala na pravilnost teze, ki jo je na primer ta teden postavil tudi Vlado Miheljak v kolumni Od 2. zasedanja Avnoja do 2. republike. Če se dokaže, da je v Sloveniji prav vse narobe in nič ni prav, potem je najbolje, da se vsak drži »svojih« polov, ne pa argumentov. Logika dveh (ideoloških) polov se je vedno obnesla, na koncu pa se rado pokaže, da gre za »ptiče istega gnezda«, ki so si v nekakšni dialektični igri razdelili vloge. Najboljši ubijalec argumenta je rumena diskvalifikacija, lažnivo opravljanje, skratka nečednost dvoličnosti, ponavljanja neresnic in zaslugarstva. Če kaj, bi posebno preiskovalno komisijo v parlamentu zaslužili sumi iz informacij, da naj bi se na portalu Požareport.si »dogajala« velika levo-desna koalicija, ki naj bi s političnim vplivom na razrez oglasnega kolača zagotavljala dotoke finančnih sredstev, logistično podporo pri spletnih storitvah in podobno. Tako v prejšnjem kot v zdajšnjem mandatu. Tudi sumi nepotizma so očitni, kajti hči Bojana Požarja je zaposlena v kabinetu Boruta Pahorja, ki je podobno kakor Janša praviloma izvzet iz sistematične diskvalifikacije tega portala. Gre pa lahko za še več od morebitne logike trženja interesov na vse strani. Požar je namreč tisti novinar, ki je bil zadnji urednik časopisa Komunist. Točneje povedano, njegove zadnje verzije, imenovane Evropa. Komunist, katerega izdajatelj je bil Centralni komite ZKS, je prenehal izhajati 1989. Novembra 1989 je nastala Evropa zdaj, izdajatelj je bil še vedno CK ZKS. Aprila 1990 je prenehala izhajati in nastal je »informativno politični tednik« Evropa, izdajatelj je bilo zasebno podjetje Zdaj, ustanovitelj pa stranka SDP, danes poznana kot Pahorjeva SD. Požarjeva navezava na politične strukture SD (nekdaj ZK) je več kakor očitna, njegova povezava z Janševo SDS pa več kakor simptomatična. Prav tako je iz tega naslova simptomatično nižanje novinarskih standardov in učinek šentflorjanske tabloidne krajine, kar bi moralo pritegniti pozornost vseh, ki jim je do transparentne slovenske demokracije.

Splav Meduze

V čem je (izsiljena) intervencija predsednika države torej pomembna prav v tem trenutku? Ker je opozoril na potrebo po spoštovanju pravne države in moralnih vrednot ter na »osnovno civilizirano zadržanost in občutek za mero«, ki ga »tabloidna dolina šentflorjanska« ne pozna. Igranje z digniteto slovenske države je podobno zgodbi z ladje Meduza, ki je bila leta 1816 ponos francoske kraljevske flote. Na njej je bil »zaslugarski« kapitan (Hugues Duroy de Chaumareys), napačen človek na pravem mestu, ki je z divjo in samovoljno vožnjo Meduze kljub opozorilom svojih oficirjev želel narediti vtis na javnost. Ladja s 380 ljudmi na krovu je nasedla na obrežju belega rta, ob zahodni Afriški obali, blizu današnje Mavretanije. Sto štirideset brodolomcev se je znašlo na splavu Meduze, privilegirani so se rešili s čolni in splav Meduze prepustili na milost in nemilost morskim valovom. Po trinajstih dneh agonije je na splav naletela ena od ladij in našla le še petnajst živih ljudi, ki so izpričali grozoto dogajanja: klanje upornikov, ljudožerstvo, ubijanje šibkejših in zblaznelih … Dogodek je prišel v zgodovino kot sramota francoske monarhije. Ker nekompetentni kapitan, sicer zaprisežen rojalist in »zaslugar«, ni imel občutka za mero in zadržanost, je ladjo pripeljal v katastrofo, ki je prišla v zgodovino v obliki simptoma razčlovečenja človeka; od tedaj, menda, se je vzpostavilo pravilo, da kapitan zadnji zapušča ladjo.

Bilo bi zelo neprimerno, če bi politiki, ki nimajo kriterija dostojnosti in mere, imajo pa »rojalistična« pooblastila zaslug za narod, iz Slovenije naredili Meduzo, bognedaj, njen splav. Da bi iz dostojne države nastala politična in od nje dirigirana tabloidna krajina, kjer bi se dogajalo, kar se je v trinajstih dneh agonije junija 1816 dogajalo na splavu Meduze. Zdi se, da je predsednik države v torek dal dober kriterij za prihodnje slovenske politike, vredne državniške označbe. Ne gre za to, da bi se morali z vsako od njih strinjati, gre pa za to, da bi jih lahko spoštovali. Trendi, ki so na delu, so vsekakor drugačni. Gredo v smer velike koalicije dveh glav podobnega, če ne istega enoumja, ki ga varuje in zadovoljuje tako ali drugače menedžirana diskvalifikacija. Ta trend pravzaprav ni povsem nov in mu je mogoče slediti že nekaj časa. Novo pa je, da je predsednik države pod okoliščinami ustavne obtožbe tako stanje ocenil, obsodil trende in se zavzel za alternative. Morebiti, če povzamemo njegovo misel, je res prišel čas, da vsi tisti, ki v resnici spoštujemo pravno državo in moralne vrednote, jasno povemo: Vsega tega imamo dovolj.