Slovenija z arbitražnim sporazumom ne more dobiti manj kot ima sedaj

Prvo kar se v povezavi z arbitražnim sporazumom med Slovenijo in Hrvaško glede poteka meje velja vprašati  je, kako taka vprašanja urejujejo ljudje v vsakodnevnem življenju. Če se dva soseda, mejaša, ne moreta sporazumeti o tem, kje med njuno lastnino poteka meja, imata dve možnosti: ali zadevo pustita tako kot je, ali pa odideta pred sodišče. Če pustita zadevo tako kot je, to neprestano sproža spore med njima, »zastruplja ozračje« tudi pri drugih vprašanjih, vpliva na odnose med obema družinama in včasih vodi tudi do večjih tragedij. Če se torej soseda ne moreta dogovoriti in če želita spor rešiti po mirni poti, prepustita zadevo sodišču. Arbitraža ni drugega kot neke vrste sodišče.

Slovenija in Hrvaška sta na različne načine poskušala spor rešiti skoraj dvajset let, pa ni šlo. Vrstili so se incidenti na mejnem območju, incidenti med državljani ene in druge države tudi v notranjosti  in samo vprašanje časa je, kdaj ne bo trpela le lastnina ali nedotakljivost kakšnega posameznika, zamujena kakšna poslovna priložnost, temveč bo spor zahteval tudi življenje. V teh okoliščinah je edina pametna pot pomoč tretjega in ker sta se državi sporazumeli o arbitraži in se nista mogli sporazumeti o drugem načinu mirne rešitve spora, je prav, da se ta pot tudi udejanji. Spomnimo se, da sta državi problem želeli rešiti s pogajanji brez uspeha, s spravo (William Perry), s pogajanji, ki so prinesla že osnutek sporazuma (Drnovšek-Račan), nato je Hrvaška predlagala Mednarodno pomorsko sodišče v Hamburgu, kar Slovenija ni mogla sprejeti, Slovenija je predlagala arbitražo v okviru OVSE, kar Hrvaški ni bilo po volji, obe sta nekaj časa bili naklonjeni Meddržavnemu sodišču v Haagu, vendar do dogovora ni prišlo, v zraku je bilo posredovanje Marttija Ahtisaarija, posredoval je Olli Rehn in končno sta se državi sporazumeli o ad hoc arbitraži. Ni že čas, da jo sprovedemo?

Ob tem se lahko vprašamo, ali je arbitražni sporazum dober? Sam bi ga gotovo napisal drugače, seveda pa bi ga vsak bralec teh vrstic napisal drugače, še posebno vsak od naših poslancev v Državnem zboru in isto seveda velja za hrvaško stran. Problem je v tem, da nihče ne more sam napisati sporazuma saj se morata z arbitražnim sporazumom strinjati obe strani, sicer ni sporazuma. V tem primeru sta se vladi obeh držav strinjali, da je to optimum, ki ga pri pogajanjih o arbitražnem sporazumu lahko dosežeta. Tako je to postala edina pot, ki lahko reši spor po mirni poti. Od tu naprej pa je manj pomembno kako mi beremo in razumemo sporazum, pomembno je, kako ga bodo brali in razumeli arbitri.

Drugo kar velja poudariti je, da Slovenija z arbitražnim sporazumom ne more dobiti manj kot ima sedaj. Sedaj na morju nadzoruje polovico piranskega zaliva in nič drugega, razen želje po tem, da bi imela cel piranski zaliv in ozemeljski stik z odprtim morjem. Na kopnem ne more izvrševati svoje suverenosti na levem bregu Dragonje, težave ima na levem bregu Mure in še kje. Odvisno od tega, kaj bo Slovenija zahtevala v svojem memorandumu, ampak na kopnem bi na osnovi arbitražnega sporazuma lahko bila upravičena do precej več ozemlja, kot pa smo domnevali doslej. Potrebno je ponoviti, manj kot ima zdaj z arbitražo, ne more dobiti, četudi morda ne bo dobila vsega, kar bi si kakšen posameznik zaželel (meja na Mirni, glavno mest Zagreb ipd.). Pri tem pa velja opozoriti še na tisto trditev, ki jo pogosto slišimo v javnosti, češ, da so določeni deli ozemlja nesporno »slovenski«, tj. od Republike Slovenije. Ni je arbitraže na tem svetu, ki bi nekomu dosodila ozemlje, ki je nesporno od nekoga drugega. Zato so lahko tudi tisti, ki vedo, kaj je nesporno slovensko, popolnoma mirni.