Interpelacija je mimo, resnični problemi obstajajo.

Tudi po drugi interpelaciji zoper notranjo ministrico Katarino Kresal se svet vrti naprej, v istem tiru, v istem ritmu.

Če pogledam nazaj in potegnem črto, kaj je Slovenija s to interpelacijo dobila, lahko ugotovim samo to, da NIČ. V bistvu je ponovno izgubila. Situacija, ko naši parlamentarci prehitevajo dejanja uradnih organov in jih s tem celo morda želijo usmerjati, je več kot absurdna. Zakaj v naši ljubi domovini uspemo razgrajevati vse tisto, kar nas dela državo. Z ustavno obtožbo zoper predsednika smo razgrajevali institut predsednika države. Napadi na Ustavno sodišče, Računsko sodišče ali Protikorupcijsko komisijo so vsakodnevni in na žalost so omenjeni organi v percepciji javnosti tudi že razgrajeni, umazani, celo nepotrebni, ker ne upoštevajo aktualne volje »ljudstva«.  Če kaj v Sloveniji znamo, znamo legalno zlorabljati institute demokracije in pravne države. Tudi naša Policija verjetno še nikoli ni bila tako na udaru kot v teh dneh.  Odreka se ji vsa pravica avtonomnosti, profesionalnosti, predvsem pa njeni nasprotniki policiste prikazujejo kot skupino ljudi brez hrbtenice, brez profesionalnega znanja in brez razuma, da bi lahko počeli kar jim pravi in veleva zakon. Se mar res da razumeti to silno poenostavljanje stvari ? Poenostavljanje, ki policijo zreducira zgolj in samo na politično operativni organ v rokah politične opcije, še huje stranke in še huje ministrice.  Verjetno je ugotovitev bivšega predsednika, da je ministrica začela zapirati kanale, preko katerih so informacije iz policije odtekale v politiko in preko katerih je politika imela vpliv na delo policije, za nekatere zelo boleča, predvsem pa jim vzbuja strah, da ne bodo imeli več varnega zavetja in bodo postali enakovredni državljani. Taki kot bi morali biti, se pravi, enaki pred zakoni.  Ob tem pomislimo na trenutke, ko smo ogroženi in nam policija priskoči na pomoč, kako je zaželena in kot tako jo razumimo.

Če se vrnem na interpelacijo, lahko ugotovim tudi dejstvo, da je pri nas beseda postala zelo poceni.  Vsi smo »strokovnjaki«, nihče več ne odgovarja za verodostojnost izrečenih besed, še manj pa se zaveda moralnosti izrečenega. Kako poceni se prodamo za pet minut televizijskega prenosa, ne zavedamo pa se, da ta prenos zastruplja nacijo. Kako so se počutile ženske po izjavi poslanca SNS, kako so se počutili policisti in njihove družine, kako se je počutila interpelirana ministrica in njeni bližnji in nenazadnje, kako so se počutile liberalke in liberalci po vsem izrečenem. Na opravičila posameznih akterjev, ki so izstopali in večkrat prestopili vse meje, pa bomo najbrž čakali večno.

Interpelacija je pokazala na še eno dejstvo, in sicer, da je opoziciji, ki vsako priložnost izkoristi, da govori o tem, da se vlada ukvarja z napačnimi stvarmi, prav malo mar za prihodnost Slovenije in izhod iz gospodarske krize. Interpelacija, kot je bila postavljena, ni odgovorila niti na eno samo vprašanje naše prihodnosti, ohromila in zavrla pa je delo MNZ, vlade in parlamenta. Namesto da bi se omenjeni organi  tudi s pomočjo opozicije ukvarjali z iskanjem rešitev, pomembnih za prihodnost, so se ukvarjali  s problemi opozicije, ki največji problem očitno vidijo v vračanju psov in najemih, ki so transparentni, vendar v njih očitno nastopajo »napačni ljudje«. Je to mar res poglavitni problem države? Če je temu tako, živimo v odlični državi. Verjetno pa  temu  le ni tako. Je pa nekaj jasno in to je, da Slovenija nima državotvorne opozicije.

Sprašujem se, kje so opozicijski predlogi  glede pokojninske reforme, kje so predlogi za ureditev anomalij v študentskem delu, kje so predlogi glede reforme zdravstva, predvsem pa, zakaj nikoli nimamo izredne seje na katero od omenjenih vsebin.  Vsebin, ki so v času in prostoru pomembne, prioritetne. Vsebine zaradi katerih so nas ljudje volili, nam zaupali, predvsem pa vsebine, za katere  ljudje pričakujejo, da jim bomo namenili večino svoje pozornosti.
Kot nekdo, ki je v politiko vstopil iz gospodarstva, me skrbi naš odnos do te panoge. Gospodarstvenike in lastnike kapitala smo razčlovečili. Njihova dejanja in poteze smo večkrat, kljub nepoznavanju materije, demonizirali. Sem eden tistih, ki se zavzemamo za družbeno odgovorno gospodarstvo, to pa ne pomeni, da se zavoljo tega odrekamo ukrepom, ki v gospodarski krizi večkrat niso popularni, pomenijo  pa dolgoročno preživetje podjetij in družb. Striktno  se zavzemam za to, da se gospodarstvenike, ki so prešli zakonske okvire, sankcionira. Poenostavljanje, ki smo mu priča, ko je vsak gospodarstvenik, ki se kdaj koli sreča s katerim od nas politikov, pa naj bo to prijateljsko, naključno ali kako drugače, že diskreditiran in »nima« več pravice bit konkurenčen in primeren partner državi, je nesprejemljivo. Ljudje smo družabna bitja in odrekanje pravice posameznikom po tem, je na koncu lahko tudi omejevanje človekovim pravic.

Nikoli pa se ne bom  strinjal, da je za potrebe aktualne politike,  gospodarstvenikom, kljub konkurenčnosti, potrebno izdajati svoje poslovne skrivnosti. Konkurenčna prednost je produkt njihovega znanja, iznajdljivosti, sposobnosti. Vsak dober gospodarstvenik ima konkurenčno prednost in to je njegov gral.

Ko  potegnem črto, lahko črnogledo ugotovim:

Da je delo ministrice ne glede na profesionalnost in dobre rezultate, gledano samo še skozi prizmo političnosti.

Da je delo policije gledano samo še skozi prizmo političnosti.

Da je delo Ustavnega in Računskega sodišča gledano samo še skozi prizmo političnosti.

Da je delo Protikorupcijske komisije  gledano samo še skozi prizmo političnosti.

Da je vsako prijateljstvo gledano samo še skozi prizmo političnosti. 

Da je delo gospodarstvenikov gledano samo še skozi prizmo političnosti.
 
Lahko pa gledam drugače in se zavežem, da bom sam in stranka, kateri pripadam, naredili vse, da vrnemo upanje v našo deželo, da povrnemo našim državnim inštitucijam ugled in kredibilnost, da poskrbimo za našo Policijo, da gospodarstvenikom ponudimo pomoč in ne omejitve, da bodo lahko ponovno dobili ustvarjalni elan.

Predvsem pa si želim, da morala in odgovoren ter etičen odnos do sočloveka in njegovih čustev ponovno najdejo mesto v vseh, ki so ta občutek izgubili. 

Za to sem se pripravljen boriti!