Od komunista do "boga" in nazaj

Janez Janša (JJ) je v petek, 19.2.2010, na medmrežni strani SDS objavil spis "Boga ni. Vse je dovoljeno". Spis je vzbudil v javnosti veliko zanimanja. Ni čudnega, saj je z njim povedal vse o sebi in nič o "levici", kateri ga je namenil.

 Oceno njegovega spisa so dali nekateri novinarji – politični analitiki. Sam pa bom  njegovo pisanje umestil v stanje političnega duha v Sloveniji, ali bolje rečeno: v stanje političnega duha, ki ga ustvarja JJ okrog sebe in v sebi.
 
Naj začnem na koncu njegovega pisanja, ko je zapisal: …"komunisti pa so ga (prepričanje Razkolnikova namreč,  o delitvi ljudi na uši in na redke posameznike, ki so dovolj močni, da pravico vzamejo v svoje roke) … z uporabo marksistično leninistične teorije o razredni večvrednosti proletariata in komunistične partije kot njegove avantgarde izpopolnili v povampirjen sistem, ki je uničil več kot sto milijonov nedolžnih človeških življenj. Del Slovenske tranzicijske elite, ki uživa sadove zločina in ga zato še vedno zagovarja ter brani storilce, se simbolično zgleduje po mlademu Razkolnikovu. A pri njem je Dostojevski izpeljal preobrazbo. Kdo bo to storil s slovensko "tranzicijsko levico" ? Zapisano ne pove kaj dosti o sedanji koaliciji (ki jo JJ nemarno imenuje kar "tranzicijska levica"), pove pa zelo veliko o Janši samem.
 
Poglejmo: v Mladini (26.02.2010) je objavljen vprašalnik o pripravljenosti za sprejem v članstvo ZK Jugoslavije, ki ga je izpolnil mladi JJ. Kot razlog za včlanitev je zapisal: "želim delovati v ZK in doprinesti svoj delež pri izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti  v marksistični ideologiji". Očitno mu je to zadnje uspelo. Le zamenjal je buržoazijo s tranzicijsko levico, kot imenuje sedanjo koalicijo. Ta je kriva, da Boga ni več, vsaj ne na oblasti. Zato pa je treba to grozno koalicijo moralno diskvalificirati, če ne gre drugače pa z izmišljotinami in risanjem nekakšnih "vplivnih socialnih mrež". Tako kot se je jugoslovanska komunistična partija v svojem zmotnem prepričanju o svoji veličini postavila za edinega moralnega razsodnika, kaj je dobro in kaj zlo, se je nekdanji Titov mladinec in oboževalec zdaj postavil v vlogo edino vsevednega in pravičnega "Boga". Edino on seveda ve, kaj je dobro in kaj zlo.
 
Za razumevanje tega njegovega navideznega obrata v politični miselnosti se je treba le ozreti na njegovo politično pot, ko je iz zagrizenega komunista, vodje malikovalskih pohodov v zibelko Jugoslavije, postal najprej (še v Jugoslaviji) ideolog splošnega oboroževanja vseh prebivalcev Slovenije, nato pa je – zagledan v orožje in vojskovanje – nadaljeval »borbo« do prevzema oblasti.  Tu pa se – zaverovan v svojo veličino – ni zmogel sprijazniti s sestopom z oblasti, pač pa nadaljuje v svoji božji  maniri  z obračunavanjem z drugače mislečimi, če ne gre drugače z moralnimi diskvalifikacijami in vlaganji različnih tožb proti njim. Tako želi obdržati vlogo nekakšnega malega boga, v katero se je postavil. In zdaj jadikuje v tej vlogi, ker ta bog, ki so ga volivci spregledali, nima več oblasti.
 
Pri tem ne razume, da je s takimi prozornimi manevri pokazal svoj pravi obraz. To pa je obraz po oblasti hlepečega vojaka, ki deluje po makiavelističnem načelu: cilj posvečuje vsakršno sredstvo. In je tako uporabil tragedijo dr. Baričeviča, ter s pomočjo marksistično leninistične teorije o lastni večvrednosti poskuša razvrednotiti in razgraditi  sedanjo koalicijo.
 
Postavil se je tudi v vlogo političnega zdravilca, saj na videz dobronamerno svetuje "levici" "globinsko zdravljenje". Pri tem tudi ni jasno, koga imenuje tranzicijska levica. Je to morda DESUS? Misli morda LDS? Naj mu bo sporočeno, da  LDS ni leva, pač pa  liberalna stranka, ki zagovarja načela svobodomiselnosti,  pravne države in človekovih pravic. Ne predsednica Katarina Kresal, ne jaz, nisva bila nikoli člana Komunistične partije, kar je bil "levi" JJ. Seveda pa je LDS na tem sredinskem položaju bližje levim kot desnim. A to ni bistveno. Slovenija res potrebuje – kot meni JJ – "žlahtno levico", a potrebuje tudi "žlahtno desnico", ne pa vodjo tako imenovane desnice v obliki nekega kameleonskega križanca med mladostnim komunistom in samozvanim bogom.
 
Ni slučajno, da je JJ začel ta svoj politični pamflet z Razkolnikovim (Dostojevski, pronicljiv poznavalec človeške duše, mu je dal tako povedno ime, saj je Razkolnikov v svojem blodnem občutku veličine  in absolutne, skoraj božje moči razklan med dobrim in zlim). Za JJ pa težko rečemo, da je razklan med dobrim in zlim, saj ga privlači predvsem razdiralnost. Zanima ga oboroževanje, orožje, vojska, obračunavanje z nasprotniki z militantnimi spisi ali tožbami. Za to trditev je nič koliko dokazov v njegovi politični zgodovini.
 
Če bi ga zanimalo predvsem dobro, potem bi pričakovali, da se bo po tistem lepem dogodku, ki se mu je zgodil lani, torej poroki med čudovitimi slovenskimi gorami, posvetil predvsem dobremu. Po poroki, ki je vendarle simbol združevanja v dobrem, bi se lahko prepustil temu dobremu v sebi. In deloval v politiki združevalno v dobrem in ne razdiralno v slabem. To bi bilo lahko njegovo "globinsko zdravljenje", globinsko zdravljenje tako imenovane desnice. Pa očitno ni sposoben te preobrazbe in trdno ostaja v vlogi tranzicijskega levičarja.
 
JJ očitno razume politiko kot supermarket. Jemlje si s polic le pravice in to tiste, ki mu jih trenutno narekuje politična lakota in občutek politične nemoči. Pri tem pa gre mirno mimo polic s političnimi odgovornostmi. Če bi bil JJ odgovoren politik, bi pričakovali, da bi v teh kriznih časih kot vodja opozicije odgovorno, z ugotovljenimi dejstvi, napadal (in nadzoroval) koalicijo. Ne pa jo – ker je bil po volji volivcev sestopljen z božjega prestola – poskušal moralno razvrednotiti, malo s pomočjo napačno razumljenega Dostojevskega, še več pa z namerno zlorabo človekove tragične smrti.
 
Njegov mračni spis pa tako ni nič drugega kot moralno tarnanje politika brez vizije, brez rešitve za Slovenijo. Boga v njegovi podobi res ni, zato si je vzel pravico, da mu je vse dovoljeno.