Bomo ponovno doživeli neofašistične provokacije

Bliža se 10. februar, Dan spomina na „izgubljena“ vzhodna  italijanska ozemlja. Italijanski praznik, nabit s profašistično retoriko, ki se ji ne izognejo niti najvišji italijanski politiki od predsednika države napolitana naprej.

Bo letos kaj drugače? Se bodo končno zavedli, da sosedstva ni mogoče graditi na zmerjaštvu?

Slovenske manjšine naj bi bile most sporazumevanja med Slovenci in narodi sosednjih držav. Tako to razumemo Slovenci, ki nikoli v zgodovini nismo nikogar okupirali, zasužnjili, zanetili vojne ali si prisvojili ped tujega ozemlja.

Toda, skozi prakso dnevnega življenja manjšin znova ugotavljamo, da sta ti manjšini prej predmet sporov s sosednjima Italijo in Avstrijo, kot pa most vsestranskega sodelovanja, še posebej na regionalnem nivoju, kjer ti manjšini, prvič, bijeta dnevno bitko za svojo prepoznavnost in priznanost do obstoja ter drugič, za uveljavitev vsaj svojih osnovnih narodnostnih pravic. Sosednji državi obe manjšini deklerativno sicer priznavata, v praksi dnevnega življenja pa ju   preprosto ignorirata in marginalizirata. Še več, dejavno podpirata svoje skrajno nacionalistične organizacije v stalnem podpihovanju sovraštva do obeh manjšin.

Ti pritiski se odražajo na način, ki naše rojake potiskajo na rob njihovega narodnostnega preživetja. Slovenija kot suverena država ne postori dovolj, pravzaprav nič, da bi tak razvoj preprečila. Načrt italijanskih oblasti je slovensko manjšino spraviti na nivo folklorne znamenitosti, ki bi jo izkoristili v turistične namene. Tako kot to počno Američani z Indijanci. Temu je v precejšnji meri pripomoglo tudi slovensko zunanje ministrstvo od osamosvojitve dalje.

In ne samo to. V ozadju teh pritiskov na slovensko manjšino je močno prisoten tudi stalen pritisk na ponovno fizično osvojitev in poselitev slovenskega ozemlja vse do bivše Rapalske meje. V ta namen so pripravljeni in s strani italijanske vlade podprti načrti za nakup nepremičnin, ustanavljanje malih podjetij izključno na območju Primorske, ne pa npr. v Prekmurju. Nenazadnje je italijanski zunanji minister nedavno tega izjavil, da mora Italija storiti vse za poitalijančenje Primorske, nekoč svete italijanske zemlje. To usmeritev vcepljajo italijanski mladini skozi šolski sistem, na zunaj pa je vidna v prirejanju šolskih ekskurzij v kraje »krivično« izgubljenih italijanskih ozemelj.

Mehkemu poitalijančevanju nemalokrat prispevajo in botrujejo nekateri župani primorskih občin (npr. Divača in Sežana), ki pred seboj vidijo zgolj kratkoročne dobičke. Za judeževe groše prodajajo nacionalni in še posebej primorski ponos. Kako bi se sicer lahko zgodilo, da se na območjih, ki niso dvojezična čedalje bolj uveljavlja dvojezičnost, pod pretvezo, da gre le za komercialni interes trgovskih in drugih družb. Kako  se lahko zgodi, da v novo nastalih soseskah imenujejo ulice z italijanskimi imeni? Samo takojšnji reakciji Civilne iniciative za Primorsko gre zasluga, da so se taki napisi odstranili. Kako je mogoče tolerirati obstoj imena avtomobilističnega kluba z imenom Balilla, katerega ime neposredno izraža pripadnost fašistični ideologiji, s sedežem v Divači. Celo v Italiji je poimenovanje društev in klubov s tem imenom zakonsko prepovedano, saj je to ime neposredno povezano z imenom Mussolinijeve udarne fašistične mladine. Pri nas pa predstojnica državnega organa pojasnjuje, da je to ime povezano s fantazijskim pristopom članov kluba. Da te kap. Da ne omenjamo provokacije italijanskih oblasti v Trstu, ki je v eni izmed slovenskih osnovnih šol (leta 2008) prepovedala uporabo slovenskih nacionalnih simbolov, češ, da žali italijanski nacionalni ponos. Kje pa je naš, slovenski ponos? Nas njihovo ravnaje ne žali? Seveda nas žali in to globoko, v dušo prizadane.

Kako je mogoče, da ob še neraziskanih povojnih grobiščih na Primorskem prireja provokativna zborovanja del Ezulov, zbranih v organizaciji Unije Istrijanov pod vodstvom Lacote M.  Ti so februarja lani domačinom v Lokvah vpili, da so »sciavi, barbari ipd.«. Ti, katerih predniki so hoteli fizično iztrebiti Primorce in kasneje Slovence, se na naši zemlji ponovno poskušajo vesti kot gospodarji.

Naslednjič, kako je mogoče, da TV Koper (TV Capodistria) nenehno prikazuje tragično usodo ezulov, hkrati pa nikoli ne prikaže še bolj tragične usode primorskih Slovencev pod fašizmom, med II. svetovno vojno in pod italijansko republiko po drugi svetovni vojni. Slovenska vlada ne RTV Slovenija pa na tovrstne dobro premišljene provokacije ne reagirata.  Ob tem pa RTV Slovenija, kot javna in ne zasebna televizija, namerno onemogoča sprejemanje in spremljanje slovenskega TV programa rojakom tako v Italiji kot v Avstriji. Tega ni mogoče opravičiti s pomanjkanjem sredstev. Za tem tiči poniglava in našim rojakom v bistvu sovražna politika vodstva RTV, ki v nima trohice nacionalnega ponosa. 

Na drugi strani pa italijanska in madžarska manjšina uživata vsestransko zaščito slovenske države za svoj nemoten razvoj. V Sloveniji nikomur na misel ne pade, da bi italijanski manjšini kratili njihove narodnostne pravice. In prav je tako. Spomniti kaže še na žalostno dejstvo, da se poslanec italijanske narodnostne manjšine v slovenskem parlamentu doslej nikoli ni zavzel za udejanjenje narodnostnih pravic slovenske manjšine v Italiji. Kaj si lahko mislimo o takem poslancu? Je sovražen do naših rojakov v Italiji? Se sploh zaveda kakšen privilegij ima kot pripadnik italijanske manjšine v Sloveniji, da lahko, zato, ker je manjšinama po zakonu zagotovljen parlamentarni sedež,  sedi v slovenskem parlamentu? Od poslanca bi pričakovali, da se pri italijanskih oblasteh, tako na lokalnem kot državnem nivoju, aktivno zavzame za uresničitev vsaj toliko pravic za Slovence v Italiji, kot jih ima sam kot pripadnik italijanske manjšine v Sloveniji. Upajmo, da italijanska manjšina ne misli in ne ravna tako kot njihov predstavnik v slovenskem parlamentu.