Prihodnost liberalne države

Rad bi začel z besedami enega velikih liberalcev 20. stoletja, ki je lepo strnil stavek:
„Stalno čustvo podrejenega človeka je strah – strah pred neznanim, kompleksnim, nerazložljivim. Kar želi nad vsem je varnost.“ To je bil Henry Louis Mencken, vsekakor pa ni bil prvi, ki je imenitno opisoval človeško naravo, kajti v zgodovini jih je bilo že več, recimo Cicero.

Liberalizem je ideologija, ki zahteva najmanj vsedružbenega čaščenja svojega bita, ker izhaja iz svobode vsakega individualnega človeka, torej razvitosti individuuma ter nekako dopušča posamezniku lasten odnos do poguma, s katerim se pač sooča v življenju in odgovornosti za svoja dejanja, ki jih je v družbi storil. Zato rad postavim mejo med individualističnimi in kolektivističnimi sistemi.

Če si ogledamo kolektivistične sisteme, kot so fašizem, socializem, nacizem, komunizem, katolicizem, lahko vsekakor potegnemo ponavljajočo se nit med njimi, seveda pa s tem ne mislim štetje trupel, oziroma kateri sistem je uspel pobiti več ljudi, saj s takšnim načinom resnično ne bi rešili ničesar. Glavnina težave v kolektivističnem sistemu je postavitev ideologije na piedestal družbe, ki pa jo seveda ustoliči država, oziroma ljudje, ki takšno državo vodijo. Družba postane eno ter naj bi se obračala proti temu ideološkemu cilju, kakršen pač je, naj bo to enakost proletariata ali pa božje kraljestvo na zemlji – razlog ni pomemben. Pomembno je namreč to, da postanejo ljudje v takšnem sistemu popolnoma podrejeni cilju tako v ekonomskem kot v intelektualnem smislu, ideološke sovražnike pa je seveda potrebno odstraniti, saj so v luči takšne družbe rušitelji sistema. Tako kot imamo danes komične debate v parlamentu, ki se vrtijo o resoluciji o totalitarizmih ter o vprašanju, kateri sistem je bil bolj milosten ali nacizem ali komunizem, konec koncev pa lahko mirno ugotovimo, da posebnih razlik ni bilo, razen te, da je nacizem vpeljal načrtovano genocidno politiko do specifičnih narodov kot sistem, če pa ta faktor izvzamemo, pa velike razlike spet ni. Komunizem je seveda izpeljal politiko eksterminacije določenih družbenih faktorjev, ravno tako narodnih, na nekoliko bolj neformalen način, toda z nič manjšo podporo glavnih akterjev, oziroma državnih vrhušk.

V kolektivističnih sistemih je težava torej, da sam sistem ne dovoljuje odstopanj od zapovedanega idola, pa s tem ne mislim le specifične osebe, takšen sistem pa seveda avtomatično kaznuje vse tiste družbene faktorje, ki od takšnega načela izstopajo, naj bo to s prevzgajanjem, gulagi, sežigom na grmadi, ali pa ustrelitvijo v kakšni jami. Torej, takšen sistem je v vseh svojih porah nesvoboden, kar pomeni, da duši človekov intelektualni, ustvarjalni in ekonomski razvoj. Zagovorniki takšnih sistemov, ki so danes izjemno glasni, nam radi razložijo prednost enakosti v takšnem sistemu in državi, kot vrhovni varuški malega človeka, ki je več ali manj nemočen v vsej okrutnosti današnjega sveta. Toda ravno tu pridemo do pomembne ugotovitve, da so na vrhu vsakega sistema ljudje, ki z državo upravljajo, kar pomeni, da več vloge kot bo država igrala v smotru posameznikovega življenja, več moči podarimo ravno ljudem, ki s to državo upravljajo. S podelitvijo carte blanche nad odločanjem o našem individuumu, kar pa nadzor nad intelektualnim potencialom in ekonomijo tudi je, vsekakor težko sklepamo, da bodo ljudje, ki monopolno vodijo takšen sistem privolili v ekonomsko učinkovito in pravno državo, ki bo varovala interese vseh ljudi. To seveda ni mogoče, vpogled v tisočletja zgodovinskih dogodkov pa nas poduči, da je takšno razmišljanje zelo naivno.

Enakosti med ljudmi ni, ljudje imajo različne preference, sposobnosti posameznikov se razlikujejo, nekateri dobro rišejo, drugi računajo, tretji plezajo, itd. Enakost je samo pred zakonom, ki mora biti najvišji temelj v družbi, torej segment, ki zagotavlja največjo varnost ljudem, moč prava. Pravo je tisto bistvo liberalizma, ki mora varovati posameznikovo svobodo v družbi, sami zakoni pa morajo biti napisani na način, ki bo zagotavljal največjo možno svobodo posamezniku, kar pomeni, da ne bi po nepotrebnem omejeval te svobode z dodatno regulacijo, omejuje pa naj moč države ter ljudi, ki takšno državo vodijo.

Najmanjša možna moč države je v liberalizmu potrebna, kajti država ima monopolno moč na področju vladanja, to pa se izkazuje v privilegiju zaščite ekskluzivnih interesov sil, ki so blizu ljudem v vodstvenih strukturah države in birokracije. Monopoli, tako v privatnem sektorju kot država, so največje zagotovilo za potlačitev svobode družbe in razlog njenega osiromašenja. Liberalizem nasprotuje vsem monopolom, tako v gospodarski in intelektualni sferi, tako tudi monopolu države.

Če se vrnem na zagovornike kolektivističnih sistemov, ki radi podajo tezo, da je monopol države pomemben pri prerazdeljevanju lastnine, torej izhajajo iz dejstva državne lastnine kot pomembnega faktorja socialne pravičnosti, se s tem nikakor ne strinjam. Naj dopustim minimalno prerazdelitev, to je recimo za ljudi, ki resnično potrebujejo skrb in nego institucije, kot so recimo prizadeti ali invalidi, ki sami resnično ne bi mogli preživeti zaradi okoliščin, ki so jih prizadele, vendar bi to v liberalni družbi bil le majhen delež prebivalstva. Za vse ostale pa prerazdeljevanje ni potrebno, kajti menim, da je lastnina v osnovi ekskluzivna pravica do uporabe dobrine, če pa takšno pravico podelimo državi v monopol, potem dobijo ekskluzivno pravico do uporabe te dobrine ljudje, ki državo vodijo in ljudje, ki so blizu državni strukturi – dotični pa ravnajo v lastnem interesu, ravno tako kot posamezniki na prostem trgu. Vse to smo lahko spoznali v praksi tako v Sloveniji kot v EU in ostalih državah po svetu. Posameznik bo z lastnino ravnal v najboljšem interesu, kot se mu zdi to v danem trenutku potrebno, napake, ki jih ob tem stori pa ostanejo njegova lastna odgovornost ter za posledice dejanja tudi odgovarja.

Država, oziroma ljudje, ki jo vodijo počnejo enako, vendar pa se posledice ravnanja prenesejo na vse člane družbe, kjer pa ob dejstvu, da je lastnina pridobljena skozi prisilo obdavčitve, oziroma konfiskacije dobrin državljanom, so v večini posledice negativne, ker država služi svojim ekskluzivnim interesom, to pomeni ljudem, ki jo vodijo in tistim, ki so vladajočim blizu. Močna država v modernem svetu ni nič drugačna kot moč fevdalne ureditve v preteklosti – danes polovico dela namenimo poplačilu države. Še enkrat trdim, da bi bilo naivno verjeti v vseobčo dobrobit državne politike do državljanov, kajti politika ima neskončno željo po oblasti, ki jo lahko vzdržuje le s pomočjo ekskluzivnih interesov, ki so ji blizu.

V zahodnem svetu je moč držav izredno okrepljena, ne glede na to, da imamo možnost slišati dnevne kritike o tako imenovanem neoliberalizmu. Države v zahodnem svetu so pridobile izjemno moč, upam si trditi, da prosti trg na nek način usiha, na določenih področjih, predvsem pa v monetarni politiki pa je tako ali tako že ugasnil. Regulacija v EU se neizmerno širi, zakonodaja, ki naj bi nas varovala pred zunanjimi vplivi se je razširila na področje telekomunikacij, gibanja med državami, finančnega poslovanja, medtem ko so se lovke evrokracije razširile v vse pore naših življenj, kot je recimo slavna dolžina kumaric. Največja tragedija za državljane EU pa se je zgodila s sprejemom Lizbonske pogodbe, ki so jo sprejeli vodje in predstavniki ljudstva na način, ki je bil znan kolektivističnim, oziroma totalitarnim sistemom. Strinjam se s češkim predsednikom, ker ima zadržke, pa pustimo v tem trenutku vsebino, ampak se osredotočimo na dejstvo, da je poslanci niti niso prebrali, državni voditelji je niso hoteli niti obrazložiti in inštitucije dotične unije so jo skrivale pred javnostjo, oziroma so objavile neberljiv izdelek. Javnosti pa pogodba, ki naj bi bila temelj njihovih pravic, pravzaprav njihova prihodnost, ni zanimala, ali pa sploh niso vedeli da obstaja in morda to še danes ne vedo.

Ljudem, ki vodijo države ugaja, da so njihovi državljani nepoučeni, saj si tako krepijo lastno moč – ker na žalost ne živimo v liberalizmu, ki bi državi omejeval moč in s tem ljudem, ki jo vodijo, se moč držav tudi na zahodu krepi. Poglejmo si le šolstvo, kjer se v osnovnih in srednjih šolah učimo od izjemnega življenja bičkarjev do vpliva lipidov na človeško telo – kar je nedvomno koristno za splošno izobraženost – toda otrok ne naučimo nič o ekonomiji, o denarju, bančnih sistemih, pravu, državnem ustroju, o zadevah, ki se vendar tičejo naših vsakdanjih življenj, o tistem, kar bi potencialno izboljšalo položaj posameznika v družbi. Na kratko, posameznik živi v sistemu, ki ga sploh ne pozna.

Poglejmo si le sektor bančništva, oziroma monetarne politike. Ali ne živimo v praktično popolnem sistemu socialističnega bančništva – morda se to sliši nekoliko nenavadno, vendar ali niso države prevzele popolni monopol nad dobrino, ki je človeštvu omogočila prehod iz primitivne v razvito ekonomsko družbo? Danes države skozi centralne banke monopolno tiskajo oziroma ponarejajo denar, ki je danes le še listič papirja praktično brez vrednosti, obstaja pa le na podlagi zaupanja v državo – v tem primeru lahko vidimo, kako nas je država vezala na njihovo lastno manipulacijo z omenjeno dobrino. Po njihovem pa je seveda kriv prosti trg – toda ko začne prosti trg delovati ter poizkuša popraviti nepravilnosti pretiranega tiskanja oziroma ponarejanja denarja, potem se država ponovno vmeša ter začne delovati na škodo državljanov, to je ali z uničevanjem zdravega dela gospodarstva ali pa konfiskacijo dobrin državljanov v prihodnosti brez soglasja državljanov. Torej se lahko še enkrat vprašamo – koliko ekonomske svobode nam je zares ostalo?

Danes liberalnega sistema ni nikjer, svet pa se ne premika k liberalizmu ampak se od njega odmika. Kaj je temu razlog? Eden izmed razlogov vidim v tem, da liberalizem morda za ljudi ni toliko privlačen, ker zahteva veliko mero poguma, samoiniciativnosti, nenehnega izobraževanja in odgovornosti za dejanja, ki jih storimo sami. To lahko država odlično izkorišča v svoj prid, le zakaj pa bi si na primer želela popolnoma svobodnega šolstva, to je izven primeža države? Volitve zares ne pomenijo nič, če se je povprečen volilec pripravljen prodati za klobaso. Liberalizem in prosti trg tako nagrajujeta kot kaznujeta državljane, vendar vidim tu več pravičnosti kot v socializmu, kjer je kaznovan tisti, ki ima željo po razvijanju samega sebe, delu in ne lenobi, tisti ki se odpove bebavim šovom na televiziji, ampak raje razvija svojega intelektualnega duha, človeka, ki ima pogum za kreativnost in se postavi na noge in ne vidi lastnega obstoja kot velike tragedije.

Liberalna misel se bo težko razširila med ljudmi tudi zaradi pasivnega odnosa vseh nas, ki menimo, da je liberalizem lahko izjemen sistem, tisti, ki ljudi ne bo osiromašil, ampak jih bo obogatil tako v ekonomskem kot v intelektualnem smislu. Ne vprašajmo se le koliko državljanov je že slišalo za liberalne avtorje kot so Mises, Hazlitt, Rothbard, de Soto, Hayek, Acton, Jefferson, Salerno, ki so recimo med bolj znanimi, vprašajmo se koliko knjig omenjenih avtorjev je pravzaprav prevedenih v Slovenščino in kaj počnejo liberalni inštituti za širjenje liberalne besede. Zavedati se moramo, da je država vedno sovražnik nas državljanov, ki jo moramo nadzorovati, saj se v nasprotnem primeru razraste v zmaja, ki požre vse, kar smo državljani uspeli ustvariti. In demokracija ni zagotovilo za nadzor, ko država ni omejena v svojem delovanju. Nekoč je ameriški predsednik Kennedy v javnem govoru rekel: „Ne vprašajte se kaj lahko država stori za vas ampak kaj lahko vi storite za državo.“ Osebno bi zastavil govor drugače: „ Država, samo pusti mene in tisto kar ustvarim pri miru.“ Liberalizem daje človeku ekonomsko in intelektualno svobodo, ne pozna meja narodov ter združuje ljudi po svobodni volji in ne po političnem dekretu, čemur smo priča pri modernih unijah. Danes imamo ponovno križišče dveh poti, kjer ena vodi v ponovno moč velike države, kar se je v preteklosti vedno klavrno končalo, predvsem pa osiromašilo ljudi. Na drugi strani pa imamo pot, ki nas lahko osvobodi izjemnih državnih konfiskacij naših dobrin, svobodno upravljanje s temi dobrinami, kar pomeni konec državnih monopolov nad monetarno politiko, končno pustimo prostemu trgu delovanje, zmanjšamo neizmerno moč državnih aparatov in regulativ. Za konec se le moramo navdati z upanjem, da Mencken le nima več prav.