Noben državni tožilec ne sme biti politična marioneta

Zgodovinsko gledano ni bil v kontinentalni Evropi prvi tožilec v državi nič drugega kot podaljšana roka politike. On ni bil varuh zakonitosti, ampak je bil vzpostavljen kot organ, ki je moral uresničevati voljo države. Gre za model, ki je nastal v času močne Prusije in se zatem širil v območje vpliva nemškega cesarstva. Izvrševal je tudi funkcijo nadzora nad sodišči. Popolnoma je bil podrejen pravosodnemu ministru in bil vezan na njegova navodila. Nemčija ima zato še danes tako ureditev položaja državnega tožilca, po kateri minister za pravosodje lahko izdaja splošne usmeritve in konkretna navodila v posameznih zadevah ter izvaja nadzor nad delom tožilstva. Nemško tožilstvo zato tudi po odločitvi zveznega ustavnega sodišča ni neodvisno, ampak je podrejeno izvršilni veji oblasti, najvišje tožilce pa minister lahko kadarkoli odstavi, ne da bi navedel razloge za odstavitev.

Slovenija je prevzela vrsto bistvenih značilnosti germanskega modela tožilstva, ki pa se je v praksi izrodil zaradi enostrankarskega političnega sistema po drugi svetovni vojni. Naše tožilstvo je zato po osamosvojitvi Slovenije dobilo visoko stopnjo funkcionalne neodvisnosti pri sprejemanju odločitev, saj minister za pravosodje nima pristojnosti izdajanja splošnih usmeritev niti konkretnih navodil v zadevah, ki jih obravnavajo tožilci. Hkrati pa je bila ohranjena organizacijska odvisnost tožilstva od izvršilne oblasti, ker državne tožilce imenuje in razrešuje vlada, generalnega državnega tožilca pa Državni zbor RS na predlog Vlade. O svojem delu pa tožilstvo poroča Državnemu zboru.

Državno tožilstvo je ohranilo svojo notranjo hierarhično organiziranost, ki se kaže zlasti v tem, da po položaju višji tožilec lahko prevzame zadevo nižjemu tožilcu, nadalje, da v zadevah, ki jih vodja tožilstva označi kot posebej pomembne, s tako označbo pridobi pravico, da mora sopodpisati odločitev tožilca, ki zadevo obravnava in pravico, da tak sopodpis zavrne. Splošna usmeritvena navodila tožilcem daje tudi generalni državni tožilec, ki lahko zahteva, da se ga seznani s potekom reševanja vsake posamezne zadeve.

Visoka stopnja funkcionalne neodvisnosti tožilstva od ministrstva za pravosodje ima lahko zaradi omenjene hierarhične notranje organiziranosti tožilstva tudi sprevržene učinke, še zlasti, če ni zagotovljena visoka stopnja transparentnosti izvajanja pooblastil vodij tožilstev in generalnega državnega tožilca. Če drugega ne, se lahko ustvari pri povprečno razumni javnosti močan vtis, da je v ozadju posameznih odločitev vodilnih tožilcev politični premislek, ne pa drugačen strokovni pogled na določeno vprašanje. Videz take odvisnosti pa ni nič manj pravno relevanten od dejanske odvisnosti. Zato je tudi po mnenju evropskih tožilcev in sodnikov, ki so ga zapisali predvčerajšnjim v Bordeauxojski deklaraciji na zasedanju na Brdu pri Kranju, najprimernejše jamstvo pred zlorabami prava to, da je vsako navodilo, nestrinjanje ali druga oblika intervencije v procesu tožilčevega odločanja s strani nadrejenega tožilca izdana v pisni obliki in obrazložena ter na ustrezen način evidentirana. Nobenih resnih ovir ni videti za to, da bi se taka praksa poslovanja sistematično vzpostavila in uveljavila. To je v javnem interesu in bo krepilo avtoriteto tožilstva in zaupanje javnosti v njegovo delo, ki je po mnenju mnogih precej načeto.

Zelo nevarno za vsako demokracijo je, če tožilci postanejo politične marionete. Vendar pa posplošene trditve generalne državne tožilke o političnih pritiskih na tožilce zvenijo precej neprepričljivo, saj politični akterji sploh nimamo vzvodov, s katerimi bi vplivali na tožilske odločitve. Nasprotno, zvenijo groteskno, saj tožilci pravzaprav obtožujejo kvečjemu sami sebe. Samo vodilni tožilci so tisti, ki imajo pooblastila za vmešavanje v odločitve podrejenih tožilcev. Zato je nujno, da obstajajo mehanizmi nadzora nad uporabo teh pooblastil. Tak nadzor je lahko učinkovit le, če nadziranec ne nadzoruje samega sebe. V tem je bistvo načela delitve oblasti.