Arbitražni sporazum, quo vadis?

Arbitražni sporazum omogoča Sloveniji in Hrvaški široko izbiro poti reševanja odprtih vprašanj med državama.

Najprej na ustavno sodišče. Vlada želi na pobudo LDS izkoristiti izjemo, ki jo predvideva naša ustava in bo predvidoma v torek zahtevala predhodno kontrolo ustavnosti arbitražnega sporazuma kot mednarodne pogodbe. Za to odločitev vlade obstajajo pravni in politični razlogi.

Zaradi pomembnosti zlasti pa dokončnosti rešitve mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško v arbitražnem postopku je v nacionalnem interesu, da se preveri dvoje: prvič, ali je bil postopek, po katerem je bil podpisan arbitražni sporazum v skladu z ustavo in drugič, ali je vsebina arbitražnega sporazuma v skladu z ustavo in s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti. Vlada bo ustavnemu sodišču predložila argumente na katere opira svojo oceno, da predsednik vlade s podpisom arbitražnega sporazuma ni prestopil meja ustavnosti

Ta poteza vključuje tudi nekaj tveganja, ker ni pomembno le, kje so te meje ampak tudi, kdo o njih odloča. Povsem mogoče je, da ustavni sodniki ne bodo enotnega mnenja. Toda to tveganje ne bi bilo nič manjše, če se vlada ne bi obrnila na ustavno sodišče. Mnenje o ustavnosti arbitražnega sporazuma namreč lahko v postopku ratifikacije zahteva tudi tretjina poslancev državnega zbora. Ker opozicija to tretjino lahko zlahka zagotovi je ustrezneje, da vlada določa tempo in smer postopka. S tem zagotavlja svojo odločenost in prepričanje v to, kar počne ter krepi zaupanje javnosti. Ali, kot bi rekel predsednik države, ne zbuja občutka omahovanja, cagavosti. Hkrati pa jemlje veter iz jader opozicijskih napovedi o interpelacijah ali morebitne ustavne obtožbe zaradi kršitve ustave pri opravljanju funkcije predsednika vlade.

Ni videti prepričljivih razlogov, da ustavno sodišče ne bi sledilo predlogu za absolutno prednostno obravnavanje te zadeve. Predvsem zato, ker mednarodno pravo daje več možnosti za odstop od mednarodne pogodbe tisti državi, ki je pogodbo že ratificirala, če jo druga pogodbenica še ni. Pa tudi zato, ker bi teoretično lahko prišlo do skrajno neustrezne situacije, ko bi arbitražni sporazum dobil podporo na predhodnem referendumu in bi Državni zbor sprejel zakon o njegovi ratifikaciji, ustavno sodišče pa bi naknadno ugotovilo, da je arbitražni sporazum v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče bi verjetno lahko, če bi se v celoti posvetilo samo tej zadevi, podalo svoje pravno zavezujoče mnenje do konca januarja ali začetka februarja 2010.

Takoj, ko bo znana odločitev ustavnega sodišča, bi bila smiselna izvedba predhodnega posvetovalnega referenduma. Ne gre za izogibanje politični odgovornosti za sprejete rešitve pač pa za soočenje s politično realnostjo. Opozicija svoj celoten politični kapital vlaga v prepričevanje državljanov, naj ne podprejo arbitražnega sporazuma in precej nerealno bi bilo pričakovanje, da bo od napovedane zahteve za razpis referenduma odstopila. Tudi, če bi se to presenetljivo zgodilo, nihče ne more preprečiti, da ne bi do referenduma prišlo z zbiranjem 40.000 podpisov volivcev. Običajno se to zgodi pod bolj ali manj odkritim pokroviteljstvom političnih strank. To spoznanje je botrovalo smeli strateški odločitvi koalicije, da je bolje voditi igro na način, da gol zabiješ kot ,da ga dobiš, če uporabim Mesičevo prispodobo. Ni tudi nepomembno, da ankete javnega mnenja trenutno kažejo kar na dvotretjinsko podporo sklenjenemu arbitražnemu sporazumu. Zdi se, da so hitre in odločne poteze koalicije opozicijo močno presenetile.

Tudi zato opoziciji ni preostalo drugega kot da takoj napove dvomljivo legitimnost referenduma in vnaprejšnje nepriznavanje referendumskega izida zaradi neustreznega in zavajajočega referendumskega vprašanja. Predsednik SDS-a Janez Janša je bil prvi, ki je začel z javnim barantanjem in zagotovil, da bo njegova stranka referendum podprla, če bo referendumsko vprašanje oblikovano tako, da bo skoraj enako kot če bi šlo za naknadni zakonodajni referendum. Ker ima tokrat Janša glede besedila referendumskega vprašanja prav, sem v četrtkovih Odmevih opozoril, da formulacija tega vprašanja ni posrečena in da je državljane potrebno vprašati zgolj ali podpirajo predlog zakona o ratifikaciji arbitražnega sporazuma. Do ustrezne prilagoditve besedila referendumskega vprašanja bo precej verjetno prišlo brez velikih političnih razprtij, kar pomeni, da se s tem zelo zmanjšujejo možnosti, da bi po ratifikaciji arbitražnega sporazuma prišlo še do naknadnega referenduma. Samo zelo tesen referendumski izid v podporo arbitražnega sporazuma lahko obudi te opozicijske politične apetite. Vendar pa bi se v takem primeru lahko izpostavilo pravno vprašanje dovoljenosti referenduma oziroma morebitnih protiustavnih posledic, ki bi jih povzročila zavrnitev potrditve zakona o ratifikaciji arbitražnega sporazuma. In spet bi bilo ustavno sodišče tisto, ki bi sprejelo dokončno odločitev o tem. Tudi zato je zelo pomembno, da se ustavno sodišče že prej izreče o ustavnosti arbitražnega sporazuma.

Tako predhodna kontrola ustavnosti kot tudi predhodni referendum o arbitražnem sporazumu sta torej premišljeno usmerjena v dosego prvega etapnega cilja-ratifikacije sporazuma in začetka arbitražnega postopka. Menim pa, da sploh ni nujno niti ni v interesu obeh držav, da se izvede dolgotrajno, drago, naporno in nepredvidljivo pravdanje med državama pač pa, da »pod dežnikom« arbitražnega  postopka obe stranki arbitražnega postopka izkoristita mediacijsko klavzulo v arbitražnem sporazumu. To je po mojem mnenju ključna določba arbitražnega sporazuma, ker državama omogoča, da z neposrednimi pogajanji ali posredovanjem mediatorjev sami dosežeta sporazum o kompromisni rešitvi. Na ta način se nobeni strani ne bi bilo treba bati, da bi se zgodilo razsojanje iz zasede, ko bi arbitražna odločba za eno ali drugo stran predstavljala presenečenje. Sami bi nadzirali postopek in izid tega postopka. »Mediacijsko okno« znotraj arbitražnega postopka je pogosto uporabljena metoda za reševanje spora, ker zagotavlja, da če do dogovora v mediaciji ne pride, obstaja jamstvo, da bodo arbitri dokončno odločili v sporu. Prav pretnja z nepredvidljivim izidom arbitražnega postopka pa je močna spodbuda strankam v sporu, da storijo vse, da same dosežejo kompromisni dogovor.

Medsebojno vzajemno spoštovanje in stalno komuniciranje, ki sta ga vzpostavila Borut Pahor in Jadranka Kosor, je ustvarilo dobre pogoje za skupno iskanje sporazumne rešitve. Če bi državi dosegli dogovor, bi ga lahko predložili arbitrom s predlogom, da ga zgolj kot formalnost izdajo v obliki zavezujoče arbitražne odločbe. Arbitri v takem primeru ne bi določali meje ali teritorialnega stila z odprtim morjem  To bi storili državi sami. Arbitražni sporazum omogoča Sloveniji in Hrvaški široko izbiro poti reševanja odprtih vprašanj med državama.

Obe državi lahko preverita sposobnost in pripravljenost za iskanje vzajemno sprejemljivih rešitev že pred začetkom arbitražnega postopka. Imata namreč dovolj časa, da se dogovorita o tem, kdo naj bodo arbitri in o tem obvestita Evropsko komisijo. Določitev liste arbitrov, ki bi jo samostojno opravila predsednik komisije Barroso in komisar za širitev, je lahko nepotrebno tveganje in se mu kaže izogniti. Ta njuna pristojnost očitno skrbi tudi nekatere hrvaške politike. Prepričan sem, da niti Slovenija niti Hrvaška ne bosta po nepotrebnem želeli prenašati odgovornosti za reševanje odprtih vprašanj na neznane strokovne ali politične akterje.