Hrvaška cerkev s presenetljivo politično izjavo sporočila, da ne razume svoje družbene vloge

31. oktobra 2009, le dan pred dnevom Vseh Svetih, je hrvaška cerkev s presenetljivo politično izjavo sporočila, da ne razume svoje družbene vloge, ne 21. stoletja in ne procesa širitve EU. Čeprav širitev vključuje tudi Republiko Hrvaško, njena, »hrvaška cerkev« nedvoumno sporoča, da je cerkev del problema in ne del rešitve. To spoznanje je za vse, za Hrvaško, za njene sosede in za institucije EU še toliko bolj zaskrbljujoče, če ga soočimo s pozitivno vlogo, ki jo je ta ista »hrvaška cerkev«, skupaj s Papežem Janezom Pavlom II. in Vatikanom, odigrala v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so iz tedanjih Republik SFRJ nastajale nove samostojne države.

Kot prepričan  liberalec sem pravzaprav zgrožen in osupel nad spoznanjem, da hrvaška cerkev skozi javno izjavo svoje komisije Lustita et pax poziva Vlado Republike Hrvaške, da odneha in odstopi od namere podpisa arbitražnega sporazuma, ki naj omogoči določitev meje med sosednjima državama. Širšo javnost, občestvo in mednarodno skupnost cerkev seznanja, da interesi Hrvaške niso interesi hrvaške cerkve, ki ima očitno povsem (samo)svojo agendo. Hrvaška škofovska konferenca zahteva od hrvaške države opustitev podpisa: »tudi za ceno ne-vstopa v EU ali nadaljevanja blokade«! EU odkrito obtožuje, da: »ni skupnost prava in moralnih vrednot«!

»Kaptol« se ni samo distanciral od Vlade Republike Hrvaške, ampak se je javno postavil nad vse državne in naddržavne (evropske) institucije. S svojo spolitizirano »moralno« izjavo je škofovska konferenca na hrvaško družbo in državo vrgla še dodatno (nepotrebno) temno senco in zasejala še dodatne dvome o tem ali je in v kolikšni meri je Hrvaška res pravna in demokratična država. Cerkev, ki je očitno želela onemogočiti, ponižati in zamajati premierko Jadranko Kosor, je tako najbolj udarila po sebi, osmešila je škofe in sebe. Četudi je že dolgo in očitno hudo alergična na »svojeglavega«  predsednika Mesića, to ne bi smelo biti ne povod, ne razlog, ne argument, kaj šele izgovor za tako mero nerazsodnosti. Dr. Anton Stres ima zelo prav, ko kolege na hrvaški strani opozarja, da so tokrat šli daleč predaleč.

Če Bog res vse vidi in vse ve, potem spremembe na bolje niso potrebne le v hrvaški vladajoči stranki HDZ. Zdi se, da so v tem trenutku spremembe še bolj in še prej potrebne v hrvaški cerkvi. V dobro cerkve, Hrvaške, njenih državljanov, vseh sosed in EU.