Ob 15 letnici LDS Medvode

NAGOVOR DR. ROMANA LAVTARJA OB 15 LETNICI USTANOVITVE OBČINSKEGA ODBORA LIBERALNE DOMEKRACIJE SLOVENIJE
Medvode, četrtek, 15. oktobra 2009

Gospe in gospodje, kolegice in kolegi, spoštovani gostje, ustanovni zbor v takratni Gostilni na Klancu je bil prav tako skromen, kot je današnja akademija ob 15. jubileju. Pa ne, da bi bila skromnost posebna vrednota, na katero bi stavila takratna ali današnja LDS: ne, skromnost takrat in danes dokazuje, da za delo za skupnost, kar članstvo v politični stranki vsekakor je, ni treba velikih denarjev ali sofisticirane tehnike. Človek za dobro politično delo potrebuje čisto nekaj drugega: potrebuje korajžo. Ne heroizma, o katerem beremo v romantičnih romanih, ampak preprosto korajžo. Zakaj?

Zastaviti svoje ime za politično idejo v javnosti je povezano s precejšnjo mero tveganja da te ne bodo slišali, da te bodo slišali, pa ne razumeli,  da te bodo razumeli, pa ne podprli, da te bodo slišali in se ti posmehovali in ne nazadnje da te bodo preslišali. To slednje je pravzaprav najhujše. Največja nočna mora za vsakogar, ki deluje za skupnost, je zavedanje, da ob družbenem problemu ljudje pogosto pogledajo proč in si mislijo: kaj me brigajo javni problemi, naj jih rešujejo drugi, jaz skrbim za lastno srečo in blagostanje, za skupnost se ne menim. Politični absentizem narašča, sodobna družba ljudi individualizira, potrošništvo ljudem narekuje le še, da si pridobivajo več in več. Ali so pri tem srečni, ali ne, je povsem drugo vprašanje. Izvoljeni predstavniki na lokalni in drugih ravneh pa imajo vse manj sogovornikov, njihov položaj je vse manj legitimen, volilna udeležba vseskozi pada.

Zato se zdi, da je bil takratni dogodek, gledan z današnje perspektive, več, kot le združitev treh lokalnih odborov v enega. To ni bila le kalkulacija za pridobitev več volivcev na lokalnih volitvah, ki so bile mesec dni pozneje. Šlo je za demonstracijo odločenosti skupine zanesenjakov, če hočete političnih romantikov, ki so bili svoje ime pripravljeni zastaviti za dobro skupnosti. Mnogi od njih danes niso več člani te ali drugih političnih strank, druge je usoda odnesla iz Medvod. Vsem po vrsti se ob tej priložnosti zahvaljujem za njihov prispevek k razvoju medvoške lokalne skupnosti in lokalnega odbora Liberalne demokracije Slovenije ter jim čestitam ob jubileju.

Gospe in gospodje, kolegice in kolegi, danes, ko so izzivi delovanja za skupno dobro morda ne večji, ampak drugačni, ne sme biti naš pogled na vlogo posameznika pri delu za skupnost nič drugačen, kot je bil v času slovenske demokratične revolucije. Še več: ne le, da nas mora gnati želja po delu za večjo kakovost življenja v našem neposrednem okolju, vseskozi moramo biti pozorni tudi na etičnost našega početja. Vseskozi nas se moramo spraševati ne le KAJ, ampak predvsem KAKO. Pri tem bi želel posebej opozoriti na razliko med politiki in politikanti. Slednji so namreč v slovenski politiki pogost pojav. Razlika med njimi je v tem, da prvi v resnici delujejo za skupnost, drugi pa to le govorijo, sicer pa jim gre le za osebno korist.  
 
Nevarnost, ki preži na tiste, ki delajo za skupnost, pa prihaja še iz dveh smeri: prvič, če pri svojem delovanju uporabljajo, če parafraziram Machiavellija, prvega modernega raziskovalca politike, za dosego svojih ciljev ne le zakone, ampak tudi silo. Prva lastnost je človeška, druga živalska, ugotavlja italijanski renesančni mislec. Ni čudno, da so antični vladarji Ahila in druge veljake dali v vzgojo kentavru Hironu, pol človeku pol živali. Kod je končala antična Grčija, pa smo se učili v šoli. Skratka, humanizem in skrb za človekove pravice mora biti politikova nuja, ne le modna poza. Prav to in ne tehnični izumi nas namreč ločuje od drugega živega sveta na tem planetu.

Druga nevarnost, ki preži na moderne politike je, če v svojem delovanju namesto spoštovanja kolegov zahtevajo brezpogojno pokorščino. Posebej to velja za tiste, ki imajo najbolj odgovorno vlogo, ki vodijo bodisi stranko ali drugo družbeno ali politično skupnost. Cezarizem kot tip vodenja še ni v celoti zamrl, še danes ga srečamo v vsakdanjem življenju. Cezarizem cepljen s populistično demagogijo ima za posledico, da se okoli takšnega vodje zbirajo samo še tisti, ki so pripravljeni govoriti le tisto, kar želi vodja slišati in kar mu godi. Drugače misleči so pregnani, voditelj pa izgubi stik z realnostjo. Vsako kritiko razume kot napad nanj, polašča se ga kratomanska paranoja. Kar naenkrat ugotovi, da je njegova največja groza neposredni stik z ljudmi, razume ga kot grožnjo samemu sebi. Gospe in gospodje, v nasprotju s takšnim ravnanjem se sodobni politik in vodja posvetuje, pri iskanje najboljših rešitev za družbene probleme spodbuja dinamični dialog, se obkroža s sposobnimi sodelavci in svetovalci in je pripravljen tudi priznati, da česa ne ve.

Pot proč od čeri in opisanih nevarnosti prej ko ne preživele prakse vodi v modernizacijo politike. Še bolje, v post-modernizacijo. Na lestvici zaupanja prebivalcev imajo politične stranke kaj slab položaj, zato morajo, če želijo biti uspešne, najti nove poti do prebivalcev. Poudarjam, ne do volivcev, do prebivalcev. Strankarski imperativ ne more biti le večje število glasov na volitvah, ampak drugačno razmerje najprej do njihovih članov, potem pa še do vseh drugih ljudi. Postmoderna politika je odprta in temelji na demokratičnem dialogu. Če je bila moderna politika v zadnjih stotih letih posledica modernega kapitalizma, ki je temeljil na industrializaciji, na fordovskem tekočem traku, je postmoderna politika informacijske družbe kalejdoskopska zbirka nazorov, ki so urejeni na različne načine in prihajajo do različnih rešitev pri urejanju družbenih razmer. Mnogokrat ob volitvah slišimo poenostavljeno trditev, da so vse politične stranke pravzaprav enake. To je izjava, ki jo v celoti zavračam. Nekoč sem v prispevku za E-novice medvoškega odbora, ki sem ga naslovil »Priročnik za neopredeljene volivce«, podrobneje obrazložil zmotnost te trditve, nocoj naj zgolj povzamem, da so postmoderne stranke, med katere uvrščam tudi Liberalno demokracijo Slovenije, demokratične in ne avtoritarne, kozmopolitske in ne nacionalistične in odprte, vključujoče in ne ekskluzivne. Zato takšna nova politika ne more biti monopol ene stranke, ne more si jo lastiti ena sama politična opcija, saj gre za sodobno metodo dela, ki jo stranka bodisi izvaja, ali pa ne.

Spoštovane gospe in gospodje, samo politične stranke takšne vrste so garancija za svetlo prihodnost. Naj bo med njimi tudi medvoški odbor Liberalne demokracije Slovenije. Kličem mu še na mnoga leta!