Mir brez zmage, rešitev za Slovenijo in Hrvaško

Woodrow Wilson, 28. ameriški predsednik v obdobju 1913 – 1921 je v času prve svetovne vojne poskušal ohraniti ameriško nevtralnost, z gornjim geslom pa je slikovito ponazoril razmere, v katerih je uspel odložiti ameriško vključitev v vojno, ne pa je tudi dokončno preprečiti. Na podoben način bi si lahko razlagali najnovejša prizadevanja slovenske in hrvaške vlade za ureditev mejnega vprašanja, če le ne bosta v izjavah za javnost poskušali svoje strani predstaviti kot zmagovalke. Za vsakršno zmago ene ali druge strani je namreč že 18 let prepozno, toliko časa namreč tečejo ponesrečeni poskusi ureditve spornih ozemeljskih vprašanj. Prvi ponesrečeni poskus, ki je bil prav gotovo za obe strani najmanj slab, sporazum Drnovšek – Račan, je bil najprej zavrnjen na oni strani meje, potem pa ga je torpedirala tudi Janševa vlada, da bi simbolno ne izpadla kot poraženka.  Že po prvi javni predstavitvi pol-dogovora premierov Kosorjeve in Pahorja nekatere politične stranke na domačem parketu že bruhajo ogenj in grozijo z referendumom. Slovensko hrvaški odnosi so namreč prvovrstno notranje politično vprašanje, ki ga pretežna večina političnih strank zlorablja tudi za svoje dnevno politične cilje. Če nimajo novih rešitev pri premagovanju gospodarskih težav ali reševanja drugih tegob, je zelo priročno udrihati čez sosede, kako lakomno si želijo svete slovenske zemlje. Nesposobnost politike generira in poglablja spor.

V celotnem dosedanjem poteku procesa, ki mu optimistično rečemo pogajanja, vseskozi sledimo dvema napačnima predpostavkama: da se igra na zmago in da proces teče javno, torej domnevno demokratično. Prav takšno razumevanje reševanja mejnega spora je namreč v samem jedru nerešljivo: dokler obe strani poskušata doseči rešitev, ki bo »naša« zmaga, tako dolgo do rešitve ne more priti. Dlje ko proces traja, manj je možnosti za zmago ene ali druge strani.  Pogajalske tehnike, ki jih učijo na seminarjih za vsakim vogalom, temeljijo prav na t.i. win – win rezultatu. Pogajanja so uspešna takrat, ko sta obe strani zmagovalki. Zato je v interesu obeh strani, da dosežeta dogovor, ki vsaj v določeni meri ustreza obema.

Druga napačna predpostavka je, da morajo biti pogajanja ves čas na očeh javnosti, le tako so demokratična. Resnica je prej obratna, bolj ko je med pogajalskim procesom vsak najmanjši dogovor ali predlog dostopen javnosti, manj je možnosti za uspeh. Zmagovalna evforija in navijaštvo ter označevanje vsakega najmanjšega popuščanja za narodno izdajstvo tudi najboljše kompromise že v startu spravi v grob. Zato se morata pogajalski strani dogovarjati brez vpogleda javnosti.  Ta naj bo obveščena o rezultatih takoj po doseženem sporazumu.  Zato lahko utemeljeno zapišemo, da imajo pogajanja med Slovenijo in Hrvaško o mejnem vprašanju več možnosti za uspeh, če potekajo tajno. Toda samo to ne daje zagotovil, da smo na zaključku pogajalskega procesa. Od interpretacije politike in reakcije slovenske in hrvaške politične javnosti bo odvisno, ali bo to skupna zmaga ali kot že večkrat doslej skupen poraz.

Opomba: Blog in komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva spletne strani ali LDS