Zakaj ne tožim države?

Čedalje pogosteje se dogaja, da ljudje iz različnih razlogov množično tožijo državo. Učitelji zaradi premalo izplačanih plač, prebivalci vasi in naselij ob cestah zaradi prekomernega hrupa, obsojenci zaradi življenjskih razmer v zaporih ...

Zdaj so se jim pridružili še sodniki, tožilci in državni pravobranilci, ki tožijo zaradi domnevnega prikrajšanja pri izplačilu plač v večletnem obdobju. Kot da bi šlo za nacionalni šport. Kot da države recesija ni prizadela. Kot da bodo davkoplačevalci še naprej stoično polnili državni proračun, ne da bi jih zanimalo, kako bo njihov denar porabljen. In predvsem, kot da sodniki, tožilci in državni pravobranilci ne bi imeli s to državo nič skupnega. Razen morda trajnega mandata oziroma varne, dobro plačane službe.

Kot smo danes že lahko brali v Dnevniku, bo zgodba v naslednih dneh sprožila vprašanje konflikta interesov. Država si ne more privoščiti finančnega izdatka za nekajmesečne plače socialno ogroženih ljudi v bankrotiranih podjetjih, njeni funkcionarji pa tožijo državo za izplačilo skupno več deset milijonov evrov. Treba je upoštevati, da v tem primeru ne gre le za vprašanje denarja. Gre za obstoj minimalnega zaupanja ljudi v institucije in nosilce pravosodnega sistema.

Se vam ne zdi sporno, da sodnik sodišča, ki razsoja o sporu, toži pred tem istim sodiščem državo, ki jo v tem sporu zastopa državni pravobranilec in ima ta pravobranilec enak interes za izid spora kot tožeči sodnik ter se v pravdi samo spreneveda, da se tožbi  v imenu države upira, saj jo intimno podpira? Ali ni prav groteskno, da bo o tem navideznem sporu odločal sodnik ali senat sodnikov, ki imajo enak osebni interes za izid spora kot obe strani v sporu, torej sodnik in pravobranilec? Franz Kafka bi bil navdušen nad takim Procesom. To je situacija, v kateri imajo čisto vsi udeleženci v sporu - tožniki, toženci in sodišče - isti neposreden premoženjski interes. Izid takega navideznega Procesa je zato bolj ali manj predvidljiv. In to se zdravemu razumu upira. Nobena pravna argumentacija ne more odvrniti videza pristranskosti v takem primeru. Ob tej situaciji sem resno zaskrbljen nad ohranjanjem pravne države.

Od kod pa meni pravica, da se v tej situaciji razglašam za moralnega razsodnika? 
Odgovor leži v dejstvu, da sem tudi sam do nedavnega bil sodnik in bi tudi sam lahko tožil državo. Za kakšnih 20.000 evrov. Pa je ne bom. Če sem nosilec izvršilne oblasti, če zagotavljam suverenost države, potem ne morem spodkopavati (finančnih) temeljev te države s sklicevanjem na branjenje osebnih koristi. Zakaj ne mislijo tako tudi nosilci sodne oblasti in drugi pravosodni funkcionarji? To naj pojasnijo sami. Morda nas čaka spet kakšna nova domislica o tem, v katero vejo oblasti, če sploh, kdo spada. V tem so nekateri dobri. V vlaganju tožb zoper državo tudi. Meni pa ostane le, da se spomnim tistega, kar mi je pred časom  o finančnih interesih pravosodnih funkcionarjev rekel ugledni ameriški vrhovni sodnik Anthony M. Kennedy: "When money talks, justice walks". Ko denar spregovori, pravica odide.