Male radosti pogostih letalskih potnikov

Danes sem se vozil po zraku in spoznaval dodatne nepozabne radosti letalskega prometa. Začelo se je dobro, iz Ljubljane v München brez zamud in težav. Za Atene smo se vkrcali pravočasno, južno od Soluna pa se je začelo nemirno ozračje. Nad Atenam nas je premetavalo, bilo je oblačno, deževno, vetrovno, treskalo je, morje je bilo razburkano. Krožili smo dokler nam gorivo ni začelo pohajati in so ocenili, da pristanek še dolgo ne bo mogoč. Odleteli smo proti Izmiru, a pilot zaradi močnega vetra iz različnih smeri spet ni mogel pristati. Tik pred stezo je prekinil pristajanje.

Obremenil je motorje, dvignil letalo in odletel naprej proti Istanbulu, da bi se še enkrat premislil, obrnil in znova poskusil. Tokrat je v Izmiru pristati tudi uspel. Potniki so bili navdušeni, odleglo jim je po dolgih urah negotovosti v zraku. Ploskali so ob pristanku, navdušeno kričali in po tem takoj klicali svojce, prijatelje, sodelavce… Bilo je glasno, zelo glasno, zelo grško.

Na tleh pa so v pilotski kabini ugotovili, da so razmere v Atenah še vedno nepredvidljive, dovoljenja za let v Grčijo niso dobili, zato se je pilot odločil, da bo odletel ker nazaj v München. Sicer pa potniki seveda med drugim niso imeli turških viz, izkrcati se ni bilo mogoče in zdaj smo tam, kjer smo. Na tleh, v letalu, pred WC kabinami so vrste…

Če danes še enkrat pristanem, bom najverjetneje spal v Nemčiji, v Atene pa jutri ne bom več letel. Tako ali tako bi večino dogodka zamudil, da bi šel le na sprehod po Atenah pa se ne spodobi. Prišel sem na izmenjavo mnenj, pa iz tega ne bo nič. En poskus je bil za ta teden čisto dovolj. Veselim se jutrišnjega vzleta proti jugu in predčasnega pristanka v Ljubljani. Doma bodo veseli. V Bruslju pa bo nastal zaplet kako zapreti potni nalog in polet, ki je trajal ure in dneve, da ne bi prišel nikamor.

Izmir, 6. Januar 2012 19.30

Vzleteli smo, ozračje je še vedno nemirno. Malo nas trese, a po zraku ne opletamo. Zdaj smo nad oblaki. V grškem zračnem prostoru se neprestano bliska. Čeprav je let nemiren, so ljudje mirni. Sprijaznili so se, tako kot jaz. Cel dan je že šel po zlu, v zraku bom danes (upam) le osem ur, skupaj pa kar kakih devet ur, da se bom vrnil na izhodiščno točko. Pred polnočjo želim pristati v Münchnu, če pa mi bodo do takrat izročili že kupon za prenočevanje, pa bo že skoraj čudež. Upam še vedno na reden prihod. 
Pogovora o finančni in dolžniški krizi v Atenah ne bom videl in nanj ne bom vplival. Sicer pa niti še ne vem ali so drugi uspeli pristati. Tisti iz Bruslja so leteli še dlje. Upam, da je vsaj njim uspelo. K sreči lahko v zraku berem, tudi pišem, skratka delam.

V sredo zvečer naj bi letel v Bruselj, v četrtek zjutraj pa dalje v Tunis in Tripoli. Čez konec tedna še iz Tripolija v Bengazi. Ukvarjal se bom z Libijo in našim odnosom do njihove prihodnosti. Seveda bom v nedeljo domnevno letel nazaj, a takrat že v Francijo v Strasbourg. Baje bom zvečer že v evropskem parlamentu. Čez 10 dni pristanem v Ljubljani. Takrat ne bom kazal več nobenega navdušenja nad letenjem, nad letalsko hrano pa še manj.

Zdaj so mi ponudili banano. Vzel sem jo, a sem prosil še za konjak. Z razumevanjem so mi ga prinesli.
Prijetno in varno letenje želim.

Nekje nad Balkanom, isti večer, 20.22

Pristali smo v Münchnu. Zemeljsko osebje Lufthanse se je zelo trudilo, a na prtljago smo čakali dolgo, na izdajo nadomestne vozovnice pa še veliko dlje. Zdaj imam vse, vaucher za hotel, tudi vozovnico za jutrišnji polet Adrie ob 8.55. K sreči je vsaj hotel pred nosom, čez cesto. Popijem še kozarec pomarančnega soka namesto večerje in pogledam na uro. Še malo in polnoč bo že. Malo manj kot 12 ur se že potikam po letališčih.

Na Brniku sem bil pred 12.00, odletel sem ob 12.40.