Veliko število pokrajin vodi v centralizacijo

Državni zbor je v petek, 5. marca 2010 obravnaval predlog šestih zakonov, s katerimi Slovenska demokratska stranka predlaga ustanovitev 14 pokrajin. Poslanec in župan Milan Gumzar je predstavil stališče Poslanskega kluba LDS in sodeloval v razpravi o zakonih.

LDS sprejem omenjenih zakonov ne podpira zaradi vrste  argumentov. Ko razpravljamo o predlogu zakona o pokrajinah se moramo vprašati, katere naloge naj bi pokrajine opravljale.

Opravljale naj bi lokalne zadeve, ki presegajo zmogljivosti občin in zadeve regionalnega pomena, ki jih določi država. To bodo zadeve, ki jih bo pokrajina urejala in opravljala samostojno. Hkrati pa bi država z zakonom lahko prenesla v opravljanje pokrajinam še posamezne naloge (in sredstva zanje) iz državne pristojnosti. Pokrajina pa bi lahko opravljala še posamezne naloge, ki bi jih nanjo (s pogodbo) prenesle občine (npr. naloge na področju gospodarskih javnih služb - skrb za komunalne deponije, oskrba s pitno vodo idr.).

Pokrajina naj bi opravljala:

a) naloge lokalnega pomena,
b) naloge regionalnega pomena in
c) naloge državnega pomena.

Naloge širšega lokalnega pomena so izvirne naloge pokrajine, in jih bodo pokrajine izvajale samostojno kot svoje naloge v okviru svoje ustavne avtonomije, praviloma pa ob ustreznem sodelovanju občin (npr. pospeševanje gospodarskega  razvoja; pospeševanje morskega ribištva; preventiva na področju zlorabe drog).

Naloge regionalnega pomena, ki bodo dane v pristojnost pokrajin z zakonom, bodo prav tako izvirne naloge pokrajine. To so naloge, ki niso lokalnega in tudi ne državnega pomena  (npr. spodbujanje skladnega regionalnega razvoja, gradnja in vzdrževanje regionalnih cest, zadeve urejanja prostora, regionalne prometnice, vzpostavitev in vzdrževanje institucij regionalnega pomena kot so regionalne bolnice, regionalne šolske, kulturne in socialne ustanove itd.). Lastne (izvirne) pristojnosti regionalnih oblasti so bistveno načelo samouprave. Obseg teh pristojnosti je pokazatelj, ne edini, stopnje regionalne samouprave.

Tretja vrsta nalog pokrajine pa  bi bile t. i. prenesene naloge. To so tiste naloge, ki naj bi jih pokrajine opravljale za državo (naloge državne uprave - npr. izdajanje gradbenih dovoljenj). Pokrajina naj bi opravljala upravne naloge države, razen upravnih nalog, ki jih po zakonu neposredno opravljajo ministrstva in upravnih nalog, ki so z zakonom prenesene v opravljanje občinam.

Opozoriti je treba, da sedanja ureditev Slovenije temelji na razvojno zgrešeni predpostavki, da je mogoče s centralizacijo zagotavljati trdnost in enotnost Slovenije kot celote. Razvojni trendi v svetu kažejo v drugo smer.

Naša država odloča o nalogah občin (in bodočih pokrajin) in o njihovem financiranju. Lokalne skupnosti so v največji meri v podrejenem položaju do države.

Največja napaka prejšnje vlade pri pripravi pokrajinske zakonodaje je bila, da je povozila neodvisno stroko. Pripadniki prejšnje vlade so tik pred koncem prejšnjega mandata (2004) preprečili spremembo ustave, zaobšli opravljeno strokovno delo in se nasploh obnašali zelo nekorektno do stroke in strokovnjakov. Ko rečem stroko, mislim na vrsto eminentnih strokovnjakov, ki so se ukvarjali s pokrajinami kot drugo ravnjo lokalne samouprave v Sloveniji. Tu so se takrat angažirali strokovnjaki kot so npr. dr. Janez Šmidovnik, dr. Franc Grad, dr. Albin Igličar, dr. Tone Jerovšek, dr. Dušan Plut, mag. Vilma Milunovič, dr. Marjan Ravbar, akademik dr. Igor Vrišer, dr. Lojze Gosar in še vrsta drugih. Vsi ti so sodelovali tudi pri velikem projektu »Uvajanje pokrajin v Sloveniji«, ki ga je Janševa vlada zaobšla.

Popolnoma napačno je bilo začeti razpravo o številu pokrajin, preden se ja začela razprava o njihovih pristojnostih in financiranju. Kajti šele na podlagi tega se je treba odločiti, ali uvesti manjše ali večje število pokrajin. Predsednik vlade je naredil veliko napako, ko je razpravo o pokrajinah začel iz izhodišča, da bo imela Slovenija 14 pokrajin. S tem je zadevo zakoličil.

Kot opzarja dr. Vlaj bi se z uvedbo majhnih pokrajin okrepil centralizem. Z vidika tako obsežnih pristojnosti, kot jih predvideva pokrajinski zakonodajni pake, ki ga bomo obravnavali danes, se mi zdi, da pokrajina z manj kot 70 tisoč prebivalci nima nobenih, ne materialnih ne človeških možnosti, da bi opravljala vse naloge. Drugo, kar je ključno, pa je dejstvo, da je pokrajinska samouprava le navadna fasada, če nima ustreznega sistema financiranja, torej neodvisnega, lastnega vira.

V našem koalicijskem sporazumu smo se člani koalicije zavzeli za boljši odnos do lokalne samouprave in reševanja njenih najbolj perečih vprašanj. V koalicijskem sporazumu smo se opredelili za močno lokalno samoupravo, sodelovanje s stroko, načelo subsidiarnosti, institucionalni dialog, spremembe zakonodaje s področja lokalne samouprave z vidika redefinicije pristojnosti in nezdružljivosti funkcij, lastne vire lokalnih skupnosti, ustanovitev pokrajin in pripravo potrebne zakonodaje. Pri predsedniku vlade je bil ustanovljen Strateški svet za regionalizacijo in decentralizacijo, ustanovljene pa so bile tudi tri strokovne podskupine, ki so pripravile analizo predlagane normativne ureditve pokrajin z vidika ustavne koncepcije pokrajine, analizo konceptov regionalizacije Slovenije s predlogom območij pokrajin in analizo predlaganega prenosa nalog pristojnosti pokrajin in predlog financiranja pokrajin.

Decentralizacija kot proces uresničevanja načela subsidiarnosti je moderna težnja v evropskih in izvenevropskih državah. Pri nas pa se ta proces še ni začel. Vzrokov je več - nepoznavanje bistva lokalne samouprave, odpor do prenašanja javnih zadev na občine in bodoče pokrajine, (pre)majhne občine, odsotnost pokrajin, pomanjkanje političnega konsenza o vsebini in o poteku reforme lokalne samouprave v Sloveniji.

Vsekakor je treba v zakonsko urediti pravni položaj pokrajin, oblikovanje območja pokrajin, pristojnosti pokrajin, financiranje pokrajin, notranjo organizacijo pokrajine, pokrajinske predpise, uprave, razmerje med pokrajino in državo ter razmerja med pokrajinami in občinami.

Uvedba pokrajin bo imela številne posledice na prerazporeditev pristojnosti med državo, pokrajinami in občinami ter novo ureditev finančno-materialnih vprašanj med njimi. Potreben je kritičen pregled in poprava pripravljene »pokrajinske« zakonodaje z vidika, da je temeljni namen ustanovitve pokrajin v Sloveniji decentralizacija oblastnih funkcij in prenos upravljanja pomembnega dela javnih nalog ter javno finančnih sredstev z državne na pokrajinsko raven. S tem pa je povezano tudi vprašanje optimalnega števila pokrajin, ki lahko bistveno vpliva na obseg in vsebino določitve pokrajinskih pristojnosti.

Kot pravi stroka je nujno, da se na temelju kritične neodvisne strokovne analize dosedanjega razvoja lokalne samouprave v Sloveniji pripravi spremembe in dopolnitve zakonodaje (ZFO in drugi), ki ureja vlogo in položaj občine kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti. Gre zlasti za spremembe sistema financiranja občin (zlasti vprašanje lastnih davčnih in drugih virov), kritičen pregled pristojnosti občin, odpravo združljivosti državnih in lokalnih funkcij, krepitev udeležbe prebivalcev pri odločanju v občini idr.

V LDS smo in bomo zagovarjali regionalizacijo oz. uvedbo pokrajin, in z njo povezano decentralizacijo vendar ne za vsako ceno. Današnji paket bomo zavrnili predvsem zaradi negativnih posledice večjega števila pokrajin, ki so sledeče:
-   več teritorialnih enot lokalnih (pokrajinske) uprav
-   več posameznih organov uprave lokalnih skupnosti
-   manjša preglednost organiziranosti uprave,
-   slabša koordinacija delovanja med posameznimi organi in znotraj posamezne lokalne uprave
-   večje število (nova ustanovitev) oseb javnega prava na področju izvajanja gospodarskih in negospodarskih javnih služb (agencij, skladov, zavodov)
-   povečanje število zaposlenih v javnem sektorju,
-   večje število strokovno tehničnih delavcev, ki ne izvajajo izvršilnih nalog uprave temveč skrbijo za podporo delovanja lokalne uprave (tehničnih služb, kadrovske zadeve, finančne zadeve, informacijska podpora..ipd)
-   manjši nadzor nad zakonitostjo dela (spoštovanja načela legalitete v širšem smislu)
-   teritorialna razdelitev ki naj bi bila predlagana, glede velikosti ni predvidljiva z drugimi državami
-   manjša sposobnost opravljanja zadev širšega regionalnega pomena
-   vprašanje sposobnosti opravljanja vseh nalog iz državne pristojnosti in posledično s tem manjši prenos državnih nalog
-   bistveno manjša stopnja decentralizacije, ta pa je eden od bistvenih namenov (ciljev) uvedbe druge stopnje lokalne samouprave
-   predlagano število pokrajin je v nasprotju s ciljem, ki naj bi ga prinesle pokrajine: decentralizacijo.

Predlagatelji zakonov pri izdelavi zemljevida niso upoštevali nobenih kriterijev, čeprav jih je posebna strokovna skupina, ki je delovala v okviru notranjega ministrstva v minulem mandatu, temeljito preštudirala. Pokrajina bi morala imeti najmanj 100.000 prebivalcev, upoštevati bi morali tudi geografsko zaokroženost, gospodarske tokove in globalizacijo, saj potrebujemo močne pokrajine, da bodo sposobne opravljati naloge, ki naj bi jih nanje prenesli z državnega nivoja.

Zaradi tega, ker v LDS menimo da nadaljnja centralizacija ni rešitev - in ustanovitev velikega števila majhnih pokrajin bi na koncu pomenila ravno to - predloga zakona ne bomo podprli.