Deficit zavesti o spoštovanju človekovih pravic

V Državnem zboru je v torek, 2. marec 2010, potekala prva obravnava Družinskega zakonika. V razpravi so sodelovali poslanci Borut Sajovic in Anton Anderlič, poslanec Ljubo Germič pa je predstavil stališče poslanske skupine (v prilogi). V današnji razpravi smo bili med drugim priča izjemno nizki ravni kulture dialoga v Državnem zboru (magnetogram dveh najbolj izstopajočih nastopov je v prilogi). V LDS ostro protestiramo zoper sovražni govor, diskriminacijo, žaljivke, podtikanja, laži in zavajanja v dosedanji obravnavi tega zakonika.

Veseli smo, da je gospod Cukjati v svojem nastopu spoznal, da je razprava o tem, ali je homoseksualnosti bolezen, stvar preteklosti. Ni bolezen. Vsaj v tistem delu sveta ne, kamor se prištevamo. In tudi kriminalno dejanje ni. Razen v državah s šeriatskim pravom.

Predsodek, da bodo homoseksualni starši spolno zlorabljali otroke je sprevržen in predvsem neutemeljen, kajti dejstvo je, da je večina pedofilov heteroseksualnih moških.  Otroci, ki so podvrženi takšnem nasilju, običajno živijo v t.i. tradicionalni družini, ogrožajo pa jih strici, vendar ne tisti, ki jih je v svoji bedasti šali omenil eden od govorcev v današnji razpravi. Če smo že pritlehni, potem lahko ponovno omenimo avstrijskega, pa tudi slovenskega Fritzla. Oba prihajata iz tradicionalne družine.

Zakon ne spodbuja istospolnih družinskih skupnosti, ampak regulira pravice in dolžnosti v družinskih skupnostih. Dejstvo je, da obstajajo in bodo obstajale različne družinske skupnosti. Če bi si država pred tem zatiskala oči je to zgolj sprenevedanje. Posledica tega sprenevedanja pa je, da so člani alternativnih partnerskih in družinskih skupnosti diskriminirani, ker ne morejo uživati istih pravic, ki izhajajo iz družinskih razmerij, kot člani tradicionalnih družinskih skupnosti. Zakon ne promovira istospolnih skupnosti, ampak le odpravlja diskriminacijo.

S tem zakonikom in enotno ureditvijo vseh družinskih skupnosti in partnerskih zvez se bomo pridružili nekaterim državam, ki so to področje, skupaj s posvojitvami, že uredile. To so Nizozemska, Belgija, Španija, Norveška, Švedska. Zakaj se sramujemo biti v njihovi družbi, konec koncev gre za države, ki se jim želimo približati v večini kriterijev. Sedaj so pa kar naenkrat slaba družba? In kdaj je Poljska postala vzor strpne in napredne družbe?

Hude travme, ki ji nekateri državnozborski poslanci kažejo ob poskusih doslednega spoštovanja načela enakosti pred zakonom, vodijo do sklepa, da preprosto niso dorasli niti lastnemu reprezentativnemu mandatu niti demokratičnemu okolju, ki tako zelo duši njihovo nestrpnost. Brezobzirna manipulacija, ki vleče vzporednice med izenačitvijo istospolnih in heteroseksualnih parov, kot jo prinaša predlog novega Družinskega zakonika, ter uzakonitvijo zoofilije in podobno kaže na kroničen deficit zavesti o spoštovanju človekovih pravic in najbolj osnovnega spoštovanja sočloveka.

Poskusi utemeljevanja očitne diskriminacije s kvazi-medicinskim besednjakom pa že prav neverjetno spominjajo na negativno evgeniko nacistične Nemčije in nekaterih drugih držav iz obdobja druge svetovne vojne, ki je sleherni odmik od promovirane »normalnosti« smatrala za nevredno življenja.