Nastop Rada Pezdirja na konferenci o liberalizmu

Zaradi nekaterih polemik v zvezi z nastopom Rada Pezdirja na konferenci Kako danes živi duh liberalizma, ki je 5. novembra 2009 potekala v Ljubljani, objavljamo njegov prispevek v celoti.

Prispevki vseh sodelujočih bodo izšli v knjigi Liberalne akademije.

mag. Rado Pezdir: Najprej hvala za povabilo. Lep pozdrav vsem zbranim.

Začel bi s krajšo anekdoto. Prihajam ravno iz učilnice, kjer smo študente mučili s tem, kaj je v ekonomiji  dolgi in kaj kratki rok. Če bi bil zelo ciničen, bi jim seveda povedal, da je dolgi rok v ekonomiji definiral John Maynard Keynes, ko je rekel, da je to takrat, ko vsi umremo. Ampak, če bi bil malo bolj filozofski bi pa rekel, da je dolgi rok zagotovo nekaj, kar že mora bit povezano z liberalizmom.

Namreč, filozofska ideja liberalizma je živa že zadnjih 200 let in vleče lok vse od škotskega razsvetljenstva do danes in to v vseh svojih najbolj različnih oblikah, ki obstajajo. V tem času. Je znotraj liberalizma nastal tudi nek antagonizem med klasičnim liberalizmom in socialnim liberalizmom, ki pa, kot se zdi, vsaj v osnovi, mogoče niti ni tak antagonizem Tisto, kar je obema skupno, je seveda vprašanje, kako zagotoviti svobodo posameznika. Teoretičen odgovor na to dilemo bi bil, da je posameznikova svoboda lahko zagotovljena v dveh dimenzijah. Prvo dimenzijo predstavlja svobodna izbira na političnem trgu, ki pomeni da lahko posameznik v skladu s svojimi preferencami izbere politično stranko, ki ga bo predstavljala pri upravljanju države oziroma, ki mu bo gradila zakonodajni okvir in zagotavljala pravice iz osnovne družbene pogodbe. Druga dimenzija pa je vezana na svobodno izbiro na ekonomskem trgu.

Problem nastane, ko nastopi vprašanje, kako naj posameznik v interakciji z ostalimi udeleženci na obeh trgih realizira lastne preference. Se pravi, željo po njegovem dokazovanju, po sprejemanju tveganja, po izpopolnjevanju in lastni rasti. Pri tem se vzpostavi temeljno filozofsko, natančneje moralno vprašanje, kako zamejiti svobodo posameznikov na obeh trgih. Na političnem trgu zagotovo tako, da je svoboda možno znotraj konteksta, ki ga postavi družbena pogodba. Toda s tem na vprašanje nismo odgovorili. Kajti na čemu pa je postavljena takšna družbena pogodba? Vsekakor na morali. Če smo sedaj lahko nekoliko zlobni in privlečemo na dan filozofa Davida Huma, bo obveljala trditev, da kaj takega, kot je absolutna morale ne obstaja. Kako lahko potem iz absolutne morale ustvarimo nekaj tako absolutnega, kot je družbena pogodba, znotraj katere naj bi bile točno definirane akcije posameznikov, s svojimi relativnimi moralami?

Zgodba se torej nadaljuje vse dokler nismo zmožni natančno definiramo svobodo in njene meje in mislim, da je v tem oziru nekako, vsaj z vidika političnega trga, dovolj dobro definirati z referenco na predhodni referat predsednice Liberalne demokracije Katarine Kresal, torej, da je robni primer svobode to, da nihče zaradi svoje lastne drugačnosti ne more biti odrinjen na rob družbe, pa najsi bo to posledica neke drugačne življenjske preference ali pa je drugačnosti, zaradi nekih omejitev na katere sam ne more vplivati. Opredelitev na ekonomskem trgu pa je navidezno veliko bolj zapletena, čeprav v osnovi enaka. Kdaj je posameznik na ekonomskem trgu, v svoji interakciji svoboden? Naiven odgovor bi seveda bil, v tistem trenutku, ko ga zavaruje nek zakon pred tem, da bi mu druga stran v pogodbi naredili škodo, ga izkoristila ali pa seveda, da bi nekdo tretji pridobil dobiček, natančneje rento, na račun dveh, ki sta v nekem pogodbenem razmerju. Ker živimo v družbi s števno mnogo različnimi interakcijami dejanski odgovor ni tako enolično določen. Saj opazimo celo vrsto nekih dogodkov, transakcij, ki so izven naše domene vplivanja oziroma transakcij, kjer ni enostavno možno, da na njih vplivamo neposredno. In to je tisto, čemur se reče socialna država. Mislim, da ni nikogar ni, ki bi trdil, da socialne države ne potrebujemo.

Mislim, da tudi ni nikogar, ki bi trdil, da javne dobrine ne potrebujemo, to bi bilo navsezadnje relativno nesmiselna družba, ki ne bi zagotavljala, da se negativne eksternalije v družbi odklanjajo. Vprašanje, ki pa je na mestu, pa je katere so te negativne eksternalije, ki se naj jih odklanja in katere so javne dobrine, ki naj se jih zagotavlja. In to, mislim, da ni samo osnovno filozofsko vprašanje o zagotavljanju svobode v interakciji, temveč tudi vprašanje po katerem lahko presojamo uspešnost naše tranzicije. In spet smo pri vprašanju morale, same moralne vrednosti posameznika. Seveda se lahko zanašamo na Kantov moralni imperativ, na primer iz Smithove knjige Theory of Moral Sentiments, točneje na primer mesarja, ki takrat, ko je najbolj sebičen deluje najbolj atruistično. Ampak ta odgovor na vprašanje od kod in kakšno moralo vzpostaviti v družbenem kontekstu še vedno ostaja nekje v zraku. Zato je na tem mestu najboljše, kar naredimo, da odpremo vprašanje o pragmatičnosti. Kako zagotoviti neko osnovno infrastrukturo družbi in prebivalcem tako, da ne pride do izkoriščanje le-tega s strani interesnih skupin?

Jasno je, da so mehanizmi, ki nastajajo v državi lahko tudi dvomljivi. Na primer, če je moralna vrednota socialne države prerazporeditev socialnih transferjev in močan vpliv socialne politike preko državnih institucij na zaposlovanje, oziroma ustvarjanje delovnih mest, se lahko po drugi strani vprašamo, zakaj ni dejansko socialna država definirana kot spontano ustvarjanje novih delovnih mest? Človek je zagotovo bolj zadovoljen s tem, da ima delo, da lahko realizira svoje cilje, svoje upe, svoje želje, da realizira nek prihodek, ki mu omogoča dostojno življenje, kot pa, da mu je dohodek brez pojasnila odvzet in izgubljen v neki proračunski politiki. Morda to ni bolje, kot neskončno čakanje na to, da nek državni mehanizem ustvari novo delovno mesto?

Katera alternativa naj bo dovolj moralna, da vstopi v družbeno pogodbo? Če sledimo klasični liberalni doktrini, potem zagotovo ta, da je svoboda povezana z možnostjo odločanja o lastni usodi. In, če že iščemo zgodovinsko razliko v tem, kako liberalne vrednote in individualna morala prehaja v družbeno pogodbo in tvori učinkovit ekonomski trg, potem lahko, v nasprotju s slovensko tranzicijo izpostavimo tranzicijo Erhardove povojne Nemčije, ki je bila v povojni Evropi edina liberalna država. V tej državi (kjer je bila kot filozofska podstat Ordoliberalizem), se je sprostila podjetnost po vojni razsute Nemčije do te mere, da je v dobrih sedmih letih vzcvetela v največjo evropsko gospodarstvo, za katero kdorkoli težko reče, da ni bilo svobodno. Po drugi strani je izkušnja s slovensko tranzicijo precej drugačna. Te dni mineva 20 let odkar je padel Berlinski zid in z njim komunizem, odkar imamo prvo Liberalno stranko v Sloveniji in 18 let odkar imamo svojo državo.

Danes ugotavljamo, da država potrebuje reforme na vsej področjih in da je svoboda v tej državi zelo redka dobrina, medtem, ko je nemški povojni čudež v celoti s svojo tranzicijo zahteval le nekaj let. Kje je bila storjena napaka? Nobelovec Douglas North je na postavljeno vprašanje o razlikah med razvitostjo našel zelo dober odgovor – razlika je v institucijah in v kulturi. Lahko spremenimo sistem, ravno tako kot smo ga Slovenci, vendar transplatirati institucije, če obstaja kulturni odpor do njih, je nemogoče.
S tem se vračamo na izhodiščno vprašanje - kaj naj bo moralno izhodišče, na katerem počiva kultura in institucionalni okvir družbe? Ko bomo enkrat dobili sistem vrednot, potem lahko postavimo družbeno pogodbo, ki bo omogočala normalen razvoj ekonomskega in političnega trga, toda prej ko se zavemo, da je v naravi precejšnja različnost in pojavnost v moralni distanci posameznika do družbe, prej bo jasno, da moralo že imamo, samo pravil igre ali nimamo ali pa se jih nočemo držati. Zakaj se jih nočemo držati? Ker posledic za kršitev družbene pogodbe enostavno ni. Dejstvo je, da bi si vsi želeli družbo, za katero velja sledeče: prvič, da je posameznik svoboden in da je njegova svoboda sama po sebi vrednost in drugič, da ne more biti svoboda posameznika dosežena na račun drugega oziroma na račun tega, da se nekomu odvzame delček svobode.

Vsi bi radi videli, da imajo ljudje možnost, da pridobijo znanje, da s tem znanjem, ki ga pridobijo delajo, prosto menjajo delovna mesta, so zavarovani pred negotovostjo, da jih nihče jih ne more izkoriščati, ne delodajalec, ne tretja oseba, ne komplementarni (ali množica) delojemalci, ne država. In to mislim, da je tisto bistvo, do katerega upam, da bodo državljani sami od sebe prišla.

Danes z gospodarsko krizo nismo v krizi liberalizma. Pri aktualni krizi ni šlo za padec filozofije klasičnega liberalizma, šlo je za ponoven padec klasičnega državnega intervencionizma, ki zagotavlja svobodo posameznika na račun zmanjševanja svobode nepriviligeranih. To, smo priča je na žalost nekaj, kar se pojavlja že zadnjih 600 let. Ameriški ekonomist Kenneth Rogoff je napisal izjemen članek o 600-ih letih svetovnih gospodarskih kriz. Vedno je za krizo kriva isti mehanizem. Nekdo spusti popolna vse regulacije v gospodarstvu, smiseln, zakonodajni okvir pa razpade, predvsem zaradi pritiska interesnih skupin. In ta intervencionizem pride s strani države. Nazadnje s strani Clintonove administracije, ki je sprostila regulative na finančnem trgu, intervenirala v gospodarstvo preko paradržavnih institucij in ko je Greenspan uvedel monetarno politiko tiskanja poceni denar. Zato je to tisto, kar je odmik od trga, tisto, kar je odmik od kapitalizma, tisto, ker je odmik od pravne države in tisto, kar je odmik od osebne in ekonomske svobode. Kajti osebna in ekonomska svoboda gresta z roko v roki, ne izključujeta se.

Obe imata za podstat omogočiti aspiracije posameznika, omogočiti, da živi svoje želje in živi svoje sanje, pri tem ne ovira nikogar in tudi sam oviran. To pomeni, da smo enaki pred zakonom, da smo svobodni glede na svobodne in da smo moralni. Morala in trg se ne izključujeta. Zato je bistveno za delovanje trga morala, ki pa ni absolutne narave. Hvala lepa. …/Aplavz./…