Nastop ministrice Katarine Kresal v Državnem zboru

Danes v Državnem zboru Republike Slovenije poteka razprava o interpelaciji zoper ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal.

Katarina Kresal je v uvodnem govoru na očitke opozicije iz interpelacije že odgovorila. Ob tem je poudarila, da se ne boji soočenja argumentov. »Ti so na moji strani. Dejstva glede vsakega posameznega očitka iz interpelacije bom podrobno in z argumenti ovrgla kasneje v razpravi. Ne bom pa stopila na polje populizma in nestrpnosti, deljenja prebivalcev Slovenije v teh težkih ekonomskih časih in brezsramnega lansiranja laži in polresnic.«

Govor ministrice Katarine Kresal:

Spoštovani predsednik Državnega zbora, gospe in gospodje,

Hannah Arendt je v letih po holokavstu napisala znano delo Izvori totalitarizma. V njem pronicljivo secira družbo sovražnega govora, populizma in njene nevarnosti. Nevarnost deljenja ljudi na naše in vaše, na izdajalce in domoljube, na iskanje sovražnikov. V takšni viziji se namreč človekove pravice spremenijo zgolj v izključujočo ideologijo. Po Arendtovi je prva in temeljna človekova pravica, sploh imeti pravice. Zgodba o izbrisanih je zgodba o izključevanju. Je zgodba o odvzemu pravic. Je zgodba o delitvi na vaše in naše. Je zgodba najbolj množične kršitve slovenske ustave po osamosvojitvi. Je zgodba kolektivnega zanikanja, politične manipulacije in negiranja pravne države.

Je zgodba vredna Franca Kafke in njegovega romana Proces.

Na začetku je bil molk. Kasneje so zamahnili z roko in rekli: gre za špekulante in agresorje. A dejstva so počasi in vztrajno prihajala na dan. Špekulantom in agresorjem niso mogli nadeti obraza in imena. V javnosti se je pojavljalo vse več tragičnih zgodb posameznikov in družin, ki jih je izbris oropal človeškega dostojanstva. Opozicija pa je še vedno govorila, da je bila krivica storjena kvečjemu “kakšni nepismeni snažilki”.

Vmes so izbris javno obsodile vse mednarodne institucije s področja varstva človekovih pravic, tako v Evropi kot v Združenih narodih. Doma pa je kamen spotike postalo ustavno sodišče, ki je znova in znova odločalo, da je bil izbris nezakonito dejanje.

Pred zgodovino, dejstvi in sodnimi odločbami se ne da ubežati.

Zato je del politike iznašel novo orožje, s katerim straši ljudi: odškodnine!

Enaka populistična taktika je bila uporabljena že pred šestimi leti. Ob interpelaciji ministra Bohinca se je govorilo o zneskih, ki so presegali 800 milijardah tolarjev. Danes ni nič drugače. Seštevki v interpelaciji so še višji, govorica je še bolj apokaliptična, le valuta se je vmes spremenila. Nečesa pa mnogi nočejo videti. Šest let je minilo od prvih groženj z odškodninami, preko 4000 odločb je izdal že minister Bohinc - pred več kot petimi leti. In kaj se je zgodilo? Nič! Število izplačanih ali pravnomočno dosojenih odškodnin ostaja 0 evrov.

Zato je nesramno in nedostojno, da v časih krize, ko so stiske in strah ljudi realne, opozicija na hrbtih slovenskih delavk, delavcev, upokojencev, študentov in brezposelnih, bije boj za politični prestiž.

Zadnji poskus današnje opozicije izbrisati problem izbrisanih in prikriti svoj odnos do pravne države pa je predlog ustavnega zakona. Tovrstno početje izraža nerazumevanje koncepta sodobne demokracije. Spomnimo se samo pokojnega Jörga Haiderja in njegovih miniaturnih tabel s slovenskimi napisi pritrjenih pod velike napise v nemškem jeziku. To je izigravanje prava. To je obid odločbe ustavnega sodišča. Tako kot del avstrijske ali italijanske politike gradi lastno identiteto na zanikanju pravic slovenske manjšine, tako del slovenske politike gradi in utemeljuje lastno politično identiteto tudi na hrbtih izbrisanih.

Strokovno, pravno, etično in moralno so stvari jasne. Odpor je le v delu politike. Poudarjam - politike! Predlagatelji interpelacije želijo namreč ustvariti vtis, da je to kar počnem, ne samo vsebinsko, pač pa tudi pravno-strokovno nedopustno. Resnica pa je povsem drugačna! V svojih tezah so ostali osamljeni. Ali pa se prof. Pirnat, Cerar, Ude, Šturm, Wedam-Lukičeva, Šelihova, Bavcon, Bugarič, Terešk, predsednik države dr. Danilo Tuerku, vsi dosedanji Varuhi človekovih pravic, Spomenka Hribar, Milena Zupančič, Zoran Predin, Igor Vidmar, Gregor Tomc, Ciril Zlobec in desetine drugih, vsi motijo. Ne!

Ko iz interpelacije olupimo vso navlako zavajanj in polresnic, se pokaže jasna slika. Gre za interpelacijo zoper zdrav razum, dejstva, slovensko ustavo, enakost pred zakonom in človeške spodobnosti. Gre za spopad dveh konceptov. Za spopad prava in grobe politike!

Danes sem tu zato, ker zagovarjam pravno državo za vse in za vsakogar. Pravno državo, ki se ne ustavi ob leporečju in govorih na proslavah, ki ni v funkciji zlaganega patriotizma, ki ni zgolj črka na papirju. Zagovarjam pravno državo, v kateri vlada moč argumentov in ne argument moči. Pravno državo, ki služi konkretnim ljudem.

Še posebej v času, ki prihaja bo ključno, da pravna država deluje, da zmore in zna zaščititi tudi socialno in ekonomsko šibkejše.

Pred krivicami, ki se godijo drugim, ne smemo mižati. Pa ne samo zaradi njih, tudi zaradi nas. Kaj se zgodi v nasprotnem primeru, je pomenljivo zapisal duhovnik, ki je preživel nemško koncentracijsko taborišče. Njegove besede: "Najprej so prišli po soseda, komunista. Nič nisem rekel - komunistov nisem maral. Nekaj mesecev pozneje so prišli po soseda Juda. Bil sem tiho - Judje mi niso bili posebej ljubi. Čez leto dni so prišli pome. Nikogar več ni bilo, ki bi lahko kaj rekel, tudi če bi hotel...".

Kot političarka druge generacije, ki je na Pravni fakulteti študirala ravno v času nastajanja slovenske države, imam to prednost, da me ne preganjajo duhovi in okostnjaki iz preteklosti. Pri osamosvojitvi Slovenije ni šlo samo za samostojnost, ampak tudi za človekove pravice, za enakopravnost, dostojanstvo, svobodo govora in misli, za odvračanje nacionalizma in herojskih mitov.

Se, spoštovani predlagatelji, res ne zavedate, da je vaša govorica, enaka govorici, ki odpira tiste rane iz konca druge svetovne vojne, ki še vedno usodno delijo Slovenijo. Metodo, ki jo obsojate v enem primeru, sami zlorabljate na hrbtih izbrisanih. To zavračam.

Tako kot v celoti zavračam očitke iz interpelacije in vas, spoštovane poslanke in poslanci, pozivam, da se mi v tem pridružite. Ne zaradi mene kot ministrice ali zaradi te vlade, pač pa zato, ker imamo priložnost, da za pretekle, sedanje in bodoče generacije, zapremo eno od travm, ki bremeni slovenski narod. Da  izkažemo spoštovanje do slovenske ustave, do slovenske države in do ljudi, ki smo jim pri njenem nastanku povzročili krivico.

Če bomo sposobni kot zrela država zapreti to poglavje slovenske zgodovine, nam bodo ljudje kot politikom mogoče spet začeli verjeti. Verjeti, da lahko rešimo tudi druge travme, ki delijo slovenski narod. Ne pa da jih zlorabljamo za ozke strankarske cilje.

Spoštovana opozicija: vlagate interpelacije in zahteve za parlamentarne preiskave, čeprav bi vsa pojasnila lahko dobili tudi na Odboru za notranjo politiko ali prišli na ministrstvo. Ničesar ne skrivamo! V svoje obtožbe vlečete strokovne službe in uradnike, ki operativno vodijo projekt izdajanja odločb. Mimogrede: niti eden od njih ni bil na svoje mesto postavljen za časa mojega mandata.

Ne bojim se soočenja argumentov. Ti so na moji strani. Dejstva glede vsakega posameznega očitka iz interpelacije bom podrobno in z argumenti ovrgla kasneje v razpravi. Ne bom pa stopila na polje populizma in nestrpnosti, deljenja prebivalcev Slovenije v teh težkih ekonomskih časih in brezsramnega lansiranja laži in polresnic.

Vem, da bom danes sedela tukaj in poslušala obtožbe. Ne samo o agresorjih, špekulantih in tranzicijski levici, ampak tudi nizkotna natolcevanja o mojem zasebnem življenju, o mojem partnerju in o odvetnikih. Ne boste se ustavili niti pred zlorabo pokojnih velikih mož, kot je bil dr. Janez Drnovšek. Vse to bom danes prisiljena poslušati. In bom. Ker je to moja dolžnost. In ker je tudi to del demokracije. Verjamem pa v modrost in razumnost ljudi, ki vas bodo prav tako poslušali in upam tudi slišali. Slišali vaše besede, ki bodo ogledalo vaših vrednot in vaše kulture. Tudi zato je današnja interpelacija ogledalo v prvi vrsti politični opciji, ki jo zagovarja. In taka bo ostala za zgodovino slovenske politike in parlamentarne demokracije.

Stara modrost pravi: večino ljudi lahko zavajaš kratek čas, nekatere ljudi lahko zavajaš ves čas, ne moreš pa vsem ljudem lagati ves čas. Kdor seje veter, žanje vihar.

Pred tem parlamentom sem prisegla, da bom spoštovala ustavni red Republike Slovenije in delovala v njeno blaginjo. Vem, da delam prav, da me pri tem podpira vlada in izjemna ekipa na ministrstvu.

Ob vsej absurdnosti obtožb iz interpelacije, mi ne preostane drugega, da zaključim z besedami Martina Lutra, ki jih je izrekel pred sodniki, ko je bil obtožen herezije: "Tukaj stojim, drugače ne morem. Preden me sodite, se soočite s svojo vestjo".